Tiskane izdaje
V Ljubljani na berače, takšne in drugačne, naletimo skoraj na vsakem koraku. Sploh v strogem središču mesta. Zelo priljubljena »zbirališča« pa so, tako se zdi, predvsem postajališča mestnega potniškega prometa. Kar je nekako logično - nekaj kvadratnih metrov prostora z množico ljudi, ki se jim nikamor ne mudi (razen seveda v primeru, da pripelje avtobus, ki so ga čakali) je idealen kraj, kjer se da zaslužiti kakšen evro.
Mimoidoči na ulici se le redko ustavijo ob prošnji po drobižu, kaj šele da bi si vzeli toliko časa, da bi segli v denarnico, na postajališču pa ne morejo kar tako pobegniti. »Imate kaj drobiža, gospa,« je neredko slišati. Odgovora »Ne« pa berači, ki se zadržujejo na avtobusnih postajališčih, skoraj da ne poznajo.
»Dajte no, gospa, za sendvič. Sem lačen, nisem jedel že cel dan,« se navadno nadaljuje prepričevanje. Nekateri bi sendviče, drugi tortice, tretji cigareto, ko smo za mestni prevoz uporabljali še žetone, so bili tudi ti »vroča roba«.
»Nimate drobiža? Nič zato, vzamem tudi deset evrov,« ne odnehajo bolj pogumni. In njihova žrtev lahko le upa, da bo njen avtobus pripeljal čim prej, saj neredko le pobeg nanj predstavlja rešitev.
Policisti so na območju PU Ljubljana v prvi polovici letošnjega leta zabeležili 182 primerov vsiljivega beračenja, kar je skoraj 24 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Da vsiljivo beračenje predstavlja težavo, se strinjajo tudi prebivalci.
»Najhuje je na Bavarskem dvoru. Ni minil dan, da me ne bi za denar prosil vsaj eden. Nekateri so, ko sem njihovo prošnjo zavrnila, postali celo nesramni, zato sem nehala prestopati na tisti postaji,« pove prijateljica. »Če bi vsakič vsakemu, ki me prosi za drobiž, dal denar, bi ostal brez pol plače,« pa pravi sosed, ki ima še drugačne zadržke: »Vem, da gre denar večinoma za alkohol in droge. Ko sem enemu, ki me je prosil za sendvič, ponudil, da mu ga grem kupit, naenkrat ni bil več lačen. Tega ne bom podpiral«.
Seveda pa ni vsako beračenje že vsiljivo. Na ulicah, kjer je pretok ljudi največji, lahko vidimo ljudi, ki sedijo ob stenah stavb z iztegnjeno roko, nekateri imajo ob sebi napis, da so ostali brez službe in prosijo za pomoč. In mimoidoči se sami odločijo, ali bodo v škatlo ali klobuk vrgli kakšen kovanec.
Potem pa so tu primeri, opisani na začetku. Zakon o varstvu javnega reda in miru v devetem členu opredeljuje vsiljive berače kot »osebe, ki na vsiljiv ali žaljiv način koga nadlegujejo z beračenjem za denar ali druge materialne dobrine«. Zveni znano?
Se pa na policiji strinjajo, da je težko določiti, kdaj je nekatero dejanje vsiljivo in kdaj ne, saj je to odvisno tudi od osebne presoje. Nekoga zmoti že sam nagovor, drugi se z berači zapletejo v pogovor, se nasmejijo njihovi izvirnosti in jih njihovo prepričevanje prav nič ne moti. Policisti se zato, če obravnavajo primer vsiljivega beračenja, odločajo na kraju dogajanja in le na podlagi prijave.
Tako je, vsiljivo beračenje lahko prijavite. Kaznuje se z globo v višini slabih 42 evrov, čeprav ni povsem jasno, kako se lahko od človeka, ki nima niti za sendvič, kaj tašnega sploh zahteva. Mojim znancem se prijava zdi nepotrebna: »Ne bom klical policije, ker je nekdo pregloboko pogledal v kozarec in zdaj nujno rabi za drugi liter vina. Če postane nesramen, bom šel raje stran, ali pa mu dal tisti evro, samo da se ga rešim«.
