Ljubljanski zapor – črna pika zaporskega sistema

Ljubljana – Čeprav se stanje v slovenskih zaporih, zaradi katerega je Slovenija že izplačevala odškodnine, izboljšuje, kar v poročilu za leto 2016 ugotavlja tudi Svet Evrope, pa je črna pika zaporskega sistema še naprej zapor v Ljubljani. Poleg prezasedenosti varuh človekovih pravic sicer ugotavlja še druge pomanjkljivosti, denimo pri oskrbi starejših zapornikov.

V slovenskih zaporih in prevzgojnem domu v Radečah, kjer je prostora za 1292 obsojencev oziroma varovancev, je trenutno 1339 ljudi, kar pomeni, da so zavodi zasedeni 101,2-odstotno. Lani je bila povprečna zasedenost vseh zavodov 100,5-odstotna. To je korak naprej, težave s prezasedenostjo, ki so jih poznali v preteklih letih, so se nekoliko zmanjšale. Leta 2014, recimo, je bilo povprečno število zaprtih oseb največje doslej – 1511. Od takrat njihovo število rahlo upada.

Več pripornikov, več zaprtih žensk

Na Ursiksu, upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, pojasnjujejo, da je prezasedenost največja tam, kjer so nameščeni tudi priporniki, ta kategorija namreč trenutno narašča – to so zapori v Ljubljani, Mariboru, Kopru in oddelek v Novem mestu. Druga kategorija, ki se zadnja leta močno povečuje, pa so ženske. Ženski zapor na Igu sicer ne poka po šivih, trenutna zasedenost je 82,5-odstotna. Povprečno število zaprtih žensk je v preteklih letih tako naraščalo, da se je v zadnjem desetletju celo podvojilo. Generalni direktor Ursiksa Jože Podržaj je že pred časom to pripisoval spreminjanju družbene vloge žensk, ki prevzemajo čedalje odgovornejše naloge in se pogosteje znajdejo v situacijah, povezanih z večjimi tveganji, denimo v poslovnem svetu. Zato je očitno tudi več odklonov od zakonitega ravnanja.

Ker so se sodbe in dosojene odškodnine evropskega sodišča za človekove pravice in domačih sodišč nanašale na razmere v ljubljanskem zaporu, temu namenjajo posebno pozornost. »Z različnimi ukrepi vzdržujemo dopustno zasedenost zavoda, bivalne razmere pa med drugim poskušamo izboljšati z organizacijskimi spremembami, da zaprtim osebam zagotavljamo časovno več gibanja zunaj bivalnih prostorov,« pojasnjujejo.

Kljub malenkostnemu upadu števila zaprtih v zadnjih letih so na Ursiksu jasni, da druge dolgoročne rešitve, kot je gradnja novega zapora v Ljubljani, ni. Trenutna lokacija ljubljanskega zavoda je namreč funkcionalno neustrezna, saj deluje v objektih, ki niso bili grajeni za namene zapora. »Poleg tega, da so objekti dotrajani in nefunkcionalni, tako da ne omogočajo izvajanja sodobnih programov resocializacije zaprtih oseb, so tudi energetsko neučinkoviti. Prav tako prostorske zmogljivosti ne ustrezajo obsegu in strukturi priliva zaprtih oseb,« poudarjajo. Zavezo za gradnjo novega zapora v Dobrunjah navsezadnje spremlja tudi odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Projekt novogradnje sicer po njihovih zagotovilih poteka po načrtih, trenutno je v fazi podpisovanja projektantske pogodbe in začetka izdelave občinskega podrobnega prostorskega načrta. Podržaj je pred letom dni selitev napovedal za leto 2020 ali 2021.

Večina zaporov dotrajanih

Čeprav se kot neustrezen največkrat omenja ljubljanski zapor, pa je po pojasnilih Ursiksa tudi večina drugih v starih zgradbah, ki niso bile grajene za ta namen. Zato in zaradi naraščanja števila zapornic (ižanski zavod domuje v gradu iz 15. stoletja) se je ministrstvo sočasno s projektom reševanja prostorske problematike ljubljanskega zapora lotilo tudi reševanja prostorskih težav ženskega zapora.

Poleg prezasedenosti in dotrajanih objektov zaporski sistem žal še vedno spremljajo tudi kadrovske težave. Lani so tako prav zato odpovedali 271 spremstev (pravosodni policisti imajo recimo veliko dela s spremstvi na sodišča), poleg tega primanjkuje strokovnih delavcev. Trenutno je na Ursiksu sicer zaposlenih 860 uslužbencev, od tega 547 pravosodnih policistov.

Varuh pozoren na ranljive skupine zapornikov

Pri varuhu človekovih pravic poleg prezasedenosti, o kateri se javno največ govori, ugotavljajo še druge pomanjkljivosti. Če se v javnosti denimo večkrat pojavljajo očitki, da zaporniki nočejo delati, je po mnenju varuha šibka točka prav zagotavljanje dela zapornikom, ki so sposobni za delo in bi radi delali. Posebno pozornost pa so lani namenili ranljivim zaprtim osebam, torej starejšim, invalidom in ljudem s posebnimi potrebami. Tako kot na Ursiksu tudi v uradu varuha ugotavljajo, da neprimerne stare zgradbe, v katerih so zapori, ne omogočajo nameščanja ranljivih zaprtih oseb, zato pričakujejo, da bodo čim prej uredili prilagojene prostore za obsojence, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo nego ali socialno oskrbo. V ta namen so sicer že prenovili del prvega oddelka na Dobu pri Mirni, poleg vgradnje dvižne ploščadi so uredili kopalnico in stranišče, primerna za gibalno ovirane. Več pričakujejo od novega zapora v Dobrunjah, kjer je predviden posebni oddelek. Poleg tega varuh ves čas ponavlja, da problema prezasedenosti ni mogoče reševati le z gradnjo novih zaporov. »Pričakujemo na primer, da bo tudi delovanje probacijske službe pripomoglo k pogostejši rabi alternativnih sankcij in s tem k zmanjšanju števila zaprtih,« poudarjajo.

V dveh letih 16 utemeljenih pobud

Razlog za nezadovoljstvo zaprtih sicer niso le bivalne razmere, varuh dobi veliko pobud zapornikov zaradi neizpolnjenih obljub, slabega odzivanja na njihove prošnje in zahteve, prav tako zaradi hrane – pomanjkljivi naj bi bili tako kakovost kot količina. Priporniki so lani na varuha naslovili 23 pobud, leto prej dvajset, utemeljenih je bilo osem. Čeprav so imeli obsojenci bistveno več pobud, varuh jih je lani prejel 91, leto prej pa 88, je bilo utemeljenih prav tako osem. Tudi letos prihaja približno enako število pobud. Po pojasnilih svetovalke za odnose z javnostmi Nataše Kuzmič precej vprašanj strokovni sodelavci s pobudniki rešijo že v telefonskem pogovoru, zato v teh primerih zadeve ni bilo treba obravnavati v nadaljnjem, bolj formalnem postopku.