Malomarna obdukcija umorjene Nine Dobrič

Ljubljana - Na sojenju 27-letnemu Simonu Trančarju, 29-letnemu Boštjanu Koprivnikarju in 28-letnemu Damirju Hasaniju, prvima za umora 30-letnega Stojana Kranjca in 18-letne Nine Dobrič leta 2002, tretjemu za sodelovanje pri slednjem, se bo po vsej verjetnosti uresničila napoved, da bo na zatožno klop k trojici prisedla tudi priča Boštjan Novljan. Obravnavi zaradi zapleta z Novljanom, predloga za zaslišanje novih prič ter grafologa, ki bo pojasnil, ali je Koprivnikar iz zapora prek pisma prosil znanca, naj počisti kosti umorjenega Kranjca, še ni videti konca. Na tokratnem naroku pa je prišlo tudi na dan, da bi vzrok smrti pokojne Nine, ki je bil do lani uganka, ob ustrezno opravljeni obdukciji lahko ugotovili že leta 2002.

 

»Obdukcija pokojne Nine Dobrič ni bila opravljena, kot bi morala biti,« je na sodišču povedal sodni izvedenec Jože Balažic, ki je na podlagi fotografij »z veliko verjetnostjo« ugotovil, da je 18-letnica, ki so jo leta 2002 našli v Savi, umrla nasilne smrti. Spomnimo, da obducent, ki je leta 2002 pregledal truplo nesrečnega dekleta, ni našel vzroka smrti, Balažic pa je na sodišču včeraj povedal, da je bilo za to tudi premalo storjenega. Pojasnil je, da so temni madeži, vidni na vratu, po njegovih 25-letnih izkušnjah podplutbe in odrgnine, medtem ko v obdukcijskem zapisniku sploh niso opisani. Kot najverjetnejši vzrok smrti je navedel zadušitev, ki je po vsej verjetnosti nastala, ko naj bi obtoženi (Simon Trančar in Damir Hasani sta to tudi priznala) žrtev privezano za vrat po jasi vlekli z avtomobilom, do tega sklepa pa je prišel po za to značilnih poškodbah vratu. Prav tako med obdukcijo leta 2002 niso ugotavljali, ali je imela pokojna poškodbe skeleta, saj trupla niso poslali na rentgen, niti niso poskušali ugotoviti, ali je morda umrla zaradi utopitve, kar pa je Balažic tudi označil za skoraj neverjetno.

 

Do besede sta na tokratnem naroku prišla tudi sodna izvedenca psihiatrične stroke Miklavž Kušej in Mojca Bučar, ki sta tako pri obtoženemu Koprivnikarju kot tudi Trančarju opazila osebnostne motnje, ki pa jih, kot sta pojasnila, ni mogoče šteti kot duševni bolezni. Slika resničnega sveta tako pri domnevnih morilcih ni bila popačena in sta kljub zmanjšani prištevnosti, ki pa ni bila bistvena, vedela, kaj počneta, ko sta domnevno vzela življenji svojima žrtvama.

 

Več v petkovi tiskani izdaji Dela!