Tiskane izdaje
Poročali smo že, da je prav v času novih preiskav domnevno spornih poslov Marka Jakliča v Lekarni Ljubljana z Višjega sodišča v Ljubljani prispela pošta, ki je nekdanjega direktorja Vzajemne razveselila. Sodba za Jakliča, nekdanjega člana uprave zavarovalnice Franca Henigmana in nekdanja vodilna v podjetju S&T Klavdija Godniča in Saša Bergerja ter pravno osebo S&T, s katero so bili oproščeni očitkov zlorabe položaja in pranja denarja, je namreč postala pravnomočna. Potem ko tožilcu Jožetu Levašiču sodišča prve stopnje ni uspelo prepričati o krivdi nekdanjega predsednika Vzajemne in soobtoženih, je temu namreč pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani.
Tožilstvo je obtoženim očitalo, da so v okviru pogodbe med Vzajemno in družbo S&T za postavitev informacijskega sistema preplačali resnično vrednost poslov za 551.213 evrov ter s tem oškodovali zavarovalnico. Vendar je že sodišče prve stopnje ocenilo, da dokazov, da so se obtoženi o izvedbi posla vnaprej dogovarjali, da so odločilno vplivali na cene posameznih poslov, da so se v pogodbah, ki sta jih sklenila Vzajemna in podjetje S&T, skrivali preplačila storitev in finančni tok med podjetjem S&T, povezanimi družbami in Jakličevim podjetjem na Hrvaškem M-Kontakt, ni dovolj.
Nedovoljeno pridobljeni dokazi
Kot izhaja iz sodbe višjega sodišča, so sodniki pritrdili stališču obrambe, da v tem primeru že same odredbe za hišno preiskavo niso izpolnjevale standarda obrazložitve utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ob tem so se višji sodniki oprli na odločbo ustavnega sodišča, ki je v primerljivi zadevi odločalo o nedovoljeno pridobljenih dokazih. Res je sicer, da so sporni dokazi v zadevi Vzajemna pred tem enkrat že prestali sito višjega sodišča, ki je tako kot sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za njihovo izločitev, a so obrazložitev preiskovalnega sodnika sodišči že takrat označili za skopo oziroma »res nekoliko slabše obrazloženo«.
Leta 2009 so v tej zadevi preiskovalci opravili več hišnih preiskav, med drugim na Jakličevem naslovu v Selu nad Polhovim Gradcem in v njegovih službenih prostorih ter na več naslovih, ki jih je uporabljal Klavdij Godnič. Vse odredbe so bile izdane istega dne in tako rekoč enake, iz njih pa naj bi izhajal utemeljen sum, da so Jaklič, Godnič in takrat še neznani storilci storili več kaznivih dejanj. Pozneje je sicer dežurna preiskovalna sodnica izdala še odredbo za hišno preiskavo sefov, katerih najemnik je bil Jaklič, tudi obrazložitev te odločbe je bila popolnoma enaka kot prejšnje.
»Slaba praksa sodišč, ki jo je treba odpraviti«
Kot so opozorili višji sodniki, nobena odredba ni vsebovala dovolj podatkov, »na podlagi katerih dokaznih virov je mogoče sklepati na konstitutivne znake kaznivih dejanj«, oziroma povedano drugače, odredbe niso bile dovolj obrazložene. Kot so izpostavili višji sodniki, bi tožilec v tej zadevi, še preden so izvršili odredbe, od preiskovalnega sodnika lahko zahteval, naj obrazloži temelj za izdajo odredb in pojasni, zakaj so hišne preiskave nujen ukrep v predkazenskem postopku. »To še tem bolj, ker je že vrhovno sodišče v svojih precedenčnih odločbah ugotovilo slabo prakso sodišč oziroma preiskovalnih sodnikov, ki jo je treba omejiti oziroma odpraviti,« so zapisali višji sodniki.
Zato so nezakoniti postali vsi dokazi, ki so jih na ta način pridobili preiskovalci, vključno z domnevnim Jakličevim »kriminalnim načrtom« oziroma skico v »rdečem notesu«, v katerem naj bi Jaklič začrtal parametre denarnega toka med posameznimi povezanimi družbami in ki je bila po mnenju tožilstva ključen dokaz.
Kot smo že poročali, je bila odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko pravilna, zato višji sodniki sodbe kljub temu niso razveljavili in vrnili v ponovljeno sojenje. Višje sodišče je ob tem tudi opozorilo še, da tožilec Jože Levašič ni prepričljivo pojasnil, kakšno korist naj bi pri poslu Henigman, Berger in Godnič sploh imeli.
Pogodbe med družbami so bile fiktivne
Višji sodniki so se strinjali s kolegom na prvi stopnji, sodnikom Borisom Gabrijelom Hrovatom, ki je sicer priznal, da je v obtožnici jasno nakazan denarni tok od Vzajemne do S&T Slovenija in od tam do povezanih družb ter do M-Kontakta. Vendar ker ni bilo dokazano preplačilo, ni dokaza, ali je teh več kot pol milijona evrov oziroma ta denarni tok sploh šel iz Slovenije. Tudi sama skica, čeprav bi ostala v spisu, ne bi ničesar spremenila.
Prav tako so se višji sodniki strinjali s Hrovatom, da so bile pogodbe med družbo M-Kontakt in družbami S&T fiktivne (denarni tok naj bi prek posameznih družb v nekdanjih jugoslovanskih republikah vodil do družbe M-Kontakt, ki je nato z denarjem kupila nepremičnine na hrvaškem otoku Korčula), kar pa ni bilo bistveno, saj niso bila dokazana druga odločilna dejstva.
Jakličev zagovornik Boštjan Penko je že na seji senata višjega sodišča opozoril, da je sodišče s tem, ko je denarne tokove med posameznimi družbami zunaj Slovenije označilo za fiktivne, obtoženim kršilo domnevo o nedolžnosti. »Če namreč dogajanja zunaj Slovenije ni mogoče povezati z dogajanjem v Sloveniji, to za ta postopek ni pomembno oziroma se sodišče do tega ne bi smelo opredeljevati,« je dejal. Obramba je ob tem vseskozi poudarjala, da je bil posel med Vzajemno in družbo S&T ekonomsko upravičen ter obojestransko koristen.
