Tiskane izdaje
Ljubljana – Omama za rešetkami je že dolgo eden od problemov, ki pesti tako slovenske zapornike kot pristojne službe. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij tudi ob pomoči nevladnih organizacij išče rešitve, a skupnega jezika vedno ne najdejo.
S prepovedanimi drogami ima težave približno četrtina zapornikov in pripornikov. Za njihovo obravnavo je že dolgo izdelana strategije, ki obsega medicinski del pomoči, različne programe in motivacijske delavnice. A v prvi vrsti je vedno potrebna volja posameznika, da obrne hrbet prepovedanim substancam.
Eno od vprašanj, ki stalno tare pristojne, je, kako zajeziti vnos mamil za rešetke. Vnos, posedovanje, skrivanje in razpečevanje alkohola, narkotikov in drugih nedovoljenih stvari je hujši disciplinski prestopek. Kršitelju lahko izrečejo različne disciplinske kazni, denimo tudi osamitev v samici.
Po mnenju Boruta Baha iz društva Stigma se je treba zavedati, da droga v zaporih vedno bo. Ob tem opozarja, da je v zaporih možnosti za obravnavo te problematike premalo. Metadonsko terapijo podeljujejo kar pravosodni policisti sami, saj močno primanjkuje zdravstvnega osebja. »Vse to kaže na podrejen položaj zapornikov, ki so odvisni od mamil,« opozarja Bah.
Droga pride v zapor tudi v telesnih odprtinah
Pred dobrim desetletjem je bilo v zaporih droge le za vzorec, danes pa je povsem drugače. Približno četrtina zapornikov in pripornikov ima težave s prepovedano drogo, nevladne organizacije pa menijo, da ima več kot 60 odstotkov na novo sprejetih zapornikov že izkušnje z mamili.
Uporabo prepovedanih snovi spremljajo nevarni virusi, predvsem HIV in hepatitis C. V zaporu so tvegano vedenje še nezaščiteni spolni odnosi, tetovaže in pirsingi.
Pristojni si belijo glavo predvsem z iskanjem rešitev, kako omejiti uporabo drog za rešetkami in kako zmanjšati posledice uživanja. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij (UIKS) pomoč išče tudi z nevladnimi organizacijami. Med njimi so Društvo Projekt Človek, Center za svetovanje in pomoč zasvojenim Križišče, društvo Srečanje, Inštitut Vir, Reintegracijski center Pristava, Društvo za pomoč zasvojencem in njihovim svojcem Up ter društvo Stigma.
Obravnava zasvojenih s prepovedanimi drogami se v zavodih za prestajanje kazni zapora in prevzgojnem domu izvaja skladno z izdelano strategijo, ki obsega medicinski del pomoči, programe edukacije, motivacijski proces, nadgradnjo v visokopražne programe in preprečevanje vnašanja drog v zavode, so nam pojasnili na UIKS. Delo temelji na timskem interdisciplinarnem pristopu, ki poleg strokovnih delavcev v zavodu vključuje tudi zdravstveni tim zavoda ter druge strokovnjake iz vladnega in nevladnega sektorja.
Pristojni v zaporih redno preverjajo, ali se zaporniki v času metadonske terapije izogibajo opojnih substanc. Zato izvajajo urinske teste, opraviti jih morajo vsi, ki so vključeni v program obravnave ali zdravljenja zasvojenosti oziroma imajo težave z zlorabo psihoaktivnih substanc in za katere se utemeljeno sumi, da so pod vplivom prepovedane droge. Glavni namen je pomoč za uspešno izvajanje programa, vzpostavitev ter vzdrževanje abstinence in motivacija za izvedbo spremembe življenjskega sloga brez mamil.
Disciplinske kazni, tudi samica
Zaporniki drogo za zapahe vnašajo na različne načine, vselej pa iščejo nove. Pogost način skrivanja je na telesu ali v oblačilih (všito v robove in podobno), metanje čez ograjo in vnos s paketi ter predvsem v tovarniško pakiranih živilih. Pravosodni policisti domnevajo, da kar nekaj droge v zapore pride skrite v telesnih odprtinah. To jim povzroča velike težave, saj jih, ker poseg v telo ni dovoljen, ne smejo pregledovati.
Podobne podatke o tihotapljenju droge v zapore imajo tudi v društvu Stigma, nam je pojasnil Borut Bah. Poleg opisanega drogo prinesejo tudi svojci in partnerji, ki pridejo na obisk. »Velika večina obsojencev ima proste izhode, s katerih tudi lahko prinesejo droge, prav tako smo slišali že za primere, ko so drogo v zapor prinesli kar zaposleni v zaporu.«
Vnos, posedovanje, skrivanje in razpečevanje alkohola, narkotikov in drugih nedovoljenih stvari pomeni hujši disciplinski prestopek. Kršitelju lahko izrečejo različne disciplinske kazni, recimo tudi osamitev v samici. Če si takšen greh nekdo privošči na odprtem oddelku, pa ga premestijo v zaprti oddelek. O takšnih primerih zaposleni obvestijo tudi policijo, ki ukrepa skladno s svojimi pooblastili.
Stigma ni prodrla z idejo o iglomatih
»Stanje zapornikov, ki so evidentirani kot zasvojenci s prepovedanimi drogami, je po našem mnenju slabo. To nakazuje tudi dejstvo, da opažamo veliko zdravstvenih težav pri uporabnikih drog, že preden nastopijo prestajanje kazni. V zaporih je možnosti za obravnavo problematike premalo. Že to, da primanjkuje zdravstvenega osebja in da metadonsko terapijo podeljujejo pazniki, kaže na podrejen položaj teh zapornikov,« opozarja Bah.
Po njihovem mnenju je premalo tudi aktivnosti za zmanjševanje škode, povezane z uporabo drog. »V našem društvu še vedno menimo, da je v zaporu – vsaj ljubljanskem – nujno treba uvesti program zamenjave sterilnega pribora za injiciranje, podobno kot obstaja v mnogih evropskih zaporih.«
V Stigmi so po vzoru nekaterih razvitih držav že pred leti predlagali uvedbo avtomatov s sterilnimi iglami oziroma iglomatov, a so naleteli na gluha ušesa. Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij pojasnjujejo, da tega nimajo, saj je preprečevanje okužb del celostne strategije obvladovanja težav s prepovedanimi drogami. »Delo z zaporniki, zasvojenimi s prepovedanimi drogami, temelji na svetovanju, izobraževanju ter ozaveščanju zaprtih in zaposlenih o tveganih vedenjih ter možnih načinih okužbe in zaščiti pred njo, odkrivanju okuženih in njihovem zdravljenju, poteku bolezni in njenem zdravljenju, zato je zagotovljena preskrba s čistili, rokavicami iz lateksa in kondomi. Opažamo pa, da gre pri večini najdb mamil za zlorabo predpisane terapije, ki je namenjena trgovanju in nadaljnji prodaji ter manj zlorabi heroina.«
Dodajajo, da je lahko tudi zapor za nekatere prostor, ko se zasvojenec prvič odloči za substitucijsko zdravljenje in prekine ritual vbrizgavanja. »Posledično se mu izboljša osebno počutje in začne razmišljati o možnostih vključevanja v ponujene obravnave v zavodu in zunaj njega oziroma v zdravljenje. S pomočjo strokovnih delavcev v zavodu si začne urejati stanovanjsko vprašanje, vzpostavljati odnose z družinskimi člani in znova postavljati socialno mrežo, ki mu bo omogočala lažje vključevanje v okolje po prestani kazni,« pojasnjujejo na UIKS.
Borut Bah opozarja, da samo poostritev varnostnih ukrepov ni dovolj. Zavedati se je treba, da droga v zaporih vedno bo. »Če je že v zakonodaji zapisano, da se morajo v zaporih izvajati podobni programi kot v skupnosti, ni logično, zakaj se v zaporih določeni programi ne izvajajo. Preseneča nas tudi, da je zaporska politika nenaklonjena principom zmanjševanja škode, kot se je zgodilo v omenjenem pilotskem projektu zamenjave igel v slovenskih zaporih, če izkušnje iz tujine kažejo na pozitivne učinke teh programov.«
