Tiskane izdaje
Pred slabimi sedmimi leti je v nesrečnem zaporedju dogodkov umrl 56-letni Sabahudin Toškić, roka pravice pa je zdaj dosegla odgovorne za njegovo smrt. Žan Jurca, Alen Purić in Aleksandar Repić (v družbi je bil še Danijel Popović) so še kot mladoletniki 25. julija 2008 po navedbah tožilstva prišli na idejo, da skadijo kakšen zvitek opojne marihuane in tudi »nekaj zakurijo«. Na bencinskem servisu so plastenko napolnili s poldrugim litrom goriva, odšli do barak v Štepanjskem naselju, tik ob domu starejših občanov, kjer imajo bližnji stanovalci svoje vrtičke, in si na slepo izbrali kolibo za požig. »Jurca je vsebino zlil po baraki in z vžigalnikom zanetil požar,« je včeraj zatrdila tožilka Jerneja Pielick. Njihova izbira barake se je izkazala za usodno, saj je v njej spal 56-letni Sabahudin Toškić, ki je umrl zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom.
Umrl zaradi lahkomiselnosti
»Obtoženci bi se morali zavedati, da poleti ljudje tudi prespijo v takih barakah in da lahko zaradi njihovega početja kdo umre, a so lahkomiselno menili, da se to ne bo zgodilo,« je prepričana tožilka.
Za povzročitev splošne nevarnosti, ki je imela za posledico smrt, jim je v skladu s kazenskim zakonikom grozila kazen do osmih let zapora. Trojici je usodnega dne delal družbo tudi Danijel Popović, ki pa je že na predobravnavnem naroku priznal krivdo. Preostala trojica pa je bržkone pod grožnjo z večletno zaporno kaznijo šele na glavni obravnavi priznala odgovornost za smrt 56-letnika. Okrožnemu kazenskemu sodniku Martinu Jančarju tako ni preostalo drugega, kot da jim izreče kazni, ki so si jih izposlovali s tožilstvom.
»Žal mi je, to je bila ena glupost, kar smo naredili. Zavedam se, da je človek umrl,« se je še pred izrekom sodbe pokesal Jurca. »Ne glede na to, da smo bili mladi in neumni, je bilo naše početje velik nesmisel. Preveč smo pač imeli prostega časa, in če bi se posvečali pametnejšim rečem, se to ne bi zgodilo. To mi je šola za vse življenje, članom njegove družine izrekam sožalje, če bi jih srečal, bi jim ga izrekel tudi osebno,« ga je dopolnil Repić.
Pokesal se je tudi Purić, ki je zaposlen v bolnišnici in ima tako vsak dan stik s smrtjo in žalujočimi sorodniki. »Zdaj spoznavam, kako hudo je tistim, ki izgubijo svojce. Vem, da je bilo tudi njegovim najtežje. Mi pa nismo imeli blage veze, nismo razmišljali o možnih posledicah. Žal mi je, toda ničesar ne moremo spremeniti.«
Jurco, ki je danes star 24 let, je sodnik obsodil na leto in pol pogojnega zapora, Repića in Purića, ki štejeta leto manj, pa na leto in tri mesece pogojnega zapora. Na enako kazen kot Repić in Purić je bil že prej po priznanju obsojen tudi Popović.
Zaradi olajševalnih okoliščin, kot sta mladost in časovna oddaljenost dogodka, so bili deležni milosti v obliki pogojne obsodbe s preizkusno dobo štirih let. Sodnik Jančar jih je ob izreku sodbe opozoril, naj v prihodnje pazijo, kaj počnejo. »Resnično upam, da je bila to mladostniška neumnost, niti razposajenost ji ne morem reči. Nekaj vam bom položil na srce; po vašem kazenskem listu vidim, da počnete same neumnosti. Vzdržite se jih, enostavno vam rečem: Vzemite se skup!«
Smrt jih vendarle
Smrt človeka po njihovi krivdi pa jih v poznejših letih očitno ni spametovala, saj so imeli organi pregona z njimi še nekaj dela. Jurco so na primer obravnavali zaradi drog, ki se jih ni rešil niti med preizkusno dobo. »Zato so me tudi dali v nov postopek, čeprav so me prijeli z le 20 grami trave, ki sem jih kupil 21. decembra 2013, da bi imel za čez novo leto.« Repić se je na sodišču moral zagovarjati zaradi nasilništva in ogrožanja z nevarnim predmetom, medtem ko je Purić navzkriž z zakonom prišel zaradi nasilništva in ponarejanja listin.
