Tiskane izdaje
Po skrivnostnem izginotju Žige Kastrina so policisti skoraj leto dni tavali v temi. Kastrinova mati, ki je prijavila sinovo izginotje, jih je ves čas opozarjala, naj preverijo zgodbo, ki sta jo povedala Matuha in Heričkova, saj se je zvedelo, da sta bila zadnja, ki sta Žigo videla živega. Njeni sumi so bili utemeljeni. Ko so deset mesecev po umoru zaslišali Matuho, je na dan prišla srhljiva zgodba. Matuha si je olajšal vest in priznal, da ga je umoril, njegovo truplo vrgel v zabojnik za smeti ter čezenj nametal nekaj odpadkov, truplo pa je nato končalo na ljubljanski deponiji.
Tudi na sojenju je Matuha ponovil srhljive podrobnosti o zadnjih trenutkih Kastrinovega življenja. Devetega aprila 2006 je Kastrin prišel na Glinškovo ploščad 29 v Ljubljani, kjer sta Matuha in Heričkova živela v najetem stanovanju. Prišel je po denar, ker ju je zalagal z mamili, drogo pa jima je dajal tudi na up. Za Bežigrad se je pripeljal z avtomobilom, ki mu ga je kot jamstvo, da bo plačal drogo, zastavil Matuha. Na račun poškodb na vozilu je hotel Matuha svoj dolg znižati, vnel se je prepir in Kastrin je obležal mrtev. Kako mu je Matuha vzel življenje, sodišče ni moglo ugotoviti, čeprav je tožilstvo trdilo, da ga je z ročno utežjo treščil po glavi, nato pa truplo odnesel v kad in ga kasneje skril v klet. Čez nekaj dni ga je vrgel v zabojnik za smeti. Matuha pravi, da se podrobnosti ne spomni, v tistem obdobju je zaradi zasvojenosti po lastnih besedah živel kot žival. »Ne pričakujem ne usmiljenja in ne razumevanja, Žigovi mami pa bi rad povedal, da ga nisem nameraval ubiti. Šlo je za afekt, pozneje sem ravnal v paničnem strahu,« je opisoval, zakaj je skril truplo.
Po umoru sta se Matuha in Heričkova razšla. Matuha je odšel v komuno na Portugalsko, zgodba pa se je začela razpletati šele februarja lani, ko se je vrnil v domovino. In prav zaradi njegovega priznanja je prišla na dan resnica o Kastrinovem skrivnostnem izginotju, kar je pripomoglo tudi k lažji izvedbi dokaznega postopka. Tožilka je Matuho obtožila umora iz koristoljubja in zanj zahtevala 30 let zapora, vendar sodniki niso našli dokazov, da je Matuha moril iz koristoljubja. S tem so se strinjali tudi višji sodniki, saj so jih okrožni kolegi prepričali z obrazložitvijo presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev. So pa pritegnili odvetniku Luku Zajcu iz odvetniške družbe Čeferin, da je bila izrečena kazen glede na priznanje prestroga.
Poleg tega so višji sodniki odločili, da so njihovi okrožni kolegi premalo upoštevali ugotovitev psihiatra, da je bil Matuha bistveno zmanjšano prišteven, zato so mu kazen znižali. Sicer pa so menili, da so okrožni sodniki popolno in pravilno ugotovili dejansko stanje ter utemeljeno oprostili Heričkovo, ki ni prijavila umora. Kaznivo dejanje opustitve ovadbe kaznivega dejanja ali storilca stori le tisti, ki ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je predpisana 30-letna zaporna kazen, pa tega ne naznani. Ker je Matuha zagrešil umor, za katerega je predpisano do 15 let zapora, Heričkova tako ni zagrešila kaznivega dejanja, so sklenili višji sodniki.
Odvetniška družba Grobelnik in partnerji, ki zastopa Ireno Čič, mater umorjenega, bo zoper Matuho vložila odškodninsko tožbo. Kot je povedala na sojenju, jo boli, ker sina ne bo mogla dostojno pokopati. Njegovo truplo bo bržkone za vedno ostalo pod tonami smeti, saj so strokovnjaki na sojenju pojasnjevali, da je izkop domala neizvedljiv, med drugim tudi zaradi tveganja ekološkega onesnaženja in nevarnosti eksplozije deponijskih plinov.
Iz tiskane izdaje Dela
