Morilec ga je presenetil med gledanjem televizije

Mustafa Rastoder je pred skoraj sedmimi leti obležal na kavču, Radenko Đurđević uboj še vedno zanika.

Objavljeno
24. avgust 2015 17.47
Ljubljana, 24.8.2015, sojenje Radenku Durdevicu za umor. Foto: Marko Feist
Aleksander Brudar, kronika
Aleksander Brudar, kronika

Ljubljana – Radenko Đurđević se mora na sodišču spet zagovarjati zaradi uboja Mustafe Rastoderja januarja 2009. Obramba opozarja, da bi bili lahko smodniški delci, ki so jih našli na Druđevićem telesu, posledica kontaminacije.

Dobrih šest let in pol po uboju Mustafe Rastoderja je moral na klop ljubljanskega okrožnega sodišča včeraj spet sesti Radenko Đurđević. Po prepričanju tožilstva naj bi bil prav on tisti, ki je Rastoderja 19. januarja 2009 okoli druge ure zjutraj ustrelil kar osemkrat, in sicer petkrat v srce, enkrat v glavo, tilnik in nogo. Preiskava je pokazala, da mu je krvnik, medtem ko je na kavču gledal televizijo, vdrl v stanovanje. Tako ga je moral presenetiti, saj je bil zjutraj, ko so ga našli mrtvega, še zleknjen na kavču, v rokah pa je stiskal daljinski upravljalnik. Prizor naj bi precej spominjal na tipične mafijske likvidacije, ki smo jih vajeni iz filmov. Kot vse kaže, pa je moral pokojni storilca tudi poznati, saj pes, ki je bil takrat ob pokojnem, tiste noči ni lajal.

Đurđević, ki dejanja ne priznava, se včeraj ni hotel zagovarjati, saj, kot je povedal njegov zagovornik Miha Kunič, vztraja pri svojem zagovoru iz marca 2010. »Nisem ustrelil Mustafe, pretreslo me je, ko sem izvedel, da je mrtev,« je takrat, tik pred izrekom oprostilne sodbe, trdil obtoženi in nadaljeval, da so ga na policiji dolgo zasliševali, zaradi prižgane luči pa celo noč ni mogel spati.

Ko so ga zjutraj zbudili, mu je policist dejal, da je umor priznala njegova mama, da bi ga rešila. Policisti so, tako trdi, nanj pritiskali, naj končno pove, kaj se je zgodilo, in na koncu mu je kriminalist napisal izjavo, ki jo je on, da bi se vsega rešil, samo podpisal. Ko je primer prišel prvič na sodišče, je svoje priznanje preklical, saj ga je, kot je takrat pojasnjeval Kunič, policija namesto za dovoljenih 48 pridržala za kar 64 ur. »Ves ta čas so pritiskali nanj, da se je nazadnje zlomil in priznal. Po več kot 60-urnem mučenju ni več vedel, kaj govori in podpisuje.«

Sta sledove nanj prenesla kriminalista?

Da tudi tokratno sojenje za petčlanski sodni senat, ki mu predseduje sodnik Martin Jančar, ne bo eno lažjih, se je lahko videlo že po tem, da je odvetnik Kunič svojo zahtevo o zaslišanju dveh kriminalistov in enega tehnika, ki so takrat na kraju preiskovali zločin, podkrepil z dejstvom, da iz fotografije iz spisa izhaja, da so forenziki pred vhodna vrata pokojnega Rastoderja namestili opremo, ki so jo kasneje potrebovali pri izdelavi forenzičnega poročila.

Dva sodna izvedenca, balistik Janez Golja in medicinski sodni izvedenec Alfred Šerko, kot je nadaljeval Kunič, sta v dopolnjenem mnenju navedla »in skoraj z gotovostjo trdila, da sta prva dva strela bila zoper Mustafo izvršena že zunaj stanovanja pokojnega Mustafa«. Smodniški delci bi se tako lahko nahajali tudi pred vhodnimi vrati pokojnika, kamor so pred tem svojo opremo naložili forenziki, zaradi česar obramba meni, da so ti »kontaminirali kraj dogodka«.

Kunič nadalje opozarja, da že vrhovni sodniki v sodbi nalagajo zaslišanje vseh treh policistov, »saj so njihove izpovedbe povsem različne«. Pri tem spomni na zagovor obtoženega, da ga je eden izmed kriminalistov obiskal v zaščiteni obleki, »kar pomeni, da si je najprej ogledal kraj dogodka ter nato odšel do stanovanja obdolženega«. Iz znanstvenih člankov v tuji literaturi, katere je, kot pravi Kunič, Golja ocenil kot »izjemno verodostojne«, pa je mogoče prebrati, da je na tisti osebi, ki vstopi v zaprt prostor, v katerem se je streljalo, »celo več karakterističnih delcev kot na strelcu, in to tudi daljše časovno obdobje«.

Glede na to, da so smodniški delci (dva so forenziki našli na obtoženčevi levi roki, dva pa na majici) edini forenzični dokaz zoper Đurđevića, se obramba seveda sprašuje, ali bi tako lahko prišlo do kontaminacije. Sodni izvedenec Golja je na enem izmed sojenj povedal, da sta dva delca na roki res malo za strelce, a da se ju da odstraniti z intenzivnim čiščenjem. »Lahko da je obtoženi streljal ali pa je bil le navzoč v sobi, kjer se je streljalo,« je menil. Tožilka Helena Zobec Dolanc je očitke glede kontaminacije zavrnila in pojasnila, da so bili tulci najdeni pri odprtih vratih. Menila je tudi, da sta kriminalista o dogodku govorila ves čas enako in ne različno.

Đurđevićev zagovornik je ves čas prepričan, da bi morali organi pregona končno najti pravega storilca. Prepričan je, da bi morali zaradi mamil in nekega denarja soditi Rastoderjevemu prijatelju Binetu Jovanoviću. In čeprav je bil ta že zaslišan v prejšnjem postopku, ko je zatrjeval, da se ni nikoli pečal z mamili, so ga v začetku leta 2012 pri Brescii v Italiji ujeli z več kot štirimi kilogrami kokaina.

Motiv je preiskovalcem povsem jasen

Na prvem sojenju zoper Đurđevića, ki se je zaključilo 31. marca 2010, je sodišče obtoženega zaradi pomanjkanja dokazov spoznalo za nedolžnega.

Trdnih dokazov o tem, da je Đurđević takrat zares streljal, namreč ni, čeprav so po mnenju sodišča najdeni smodniški delci na njegovih rokah in na obleki govorili o tem, da je tistega usodnega 19. januarja 2009 bil na kraju dejanja. Po pritožbi je primer romal na višje sodišče, kjer so sodniki odločili, da je Đurđević kriv uboja in da mora zaradi tega za 12 let v zapor. Kot motiv so navedli, da je z Rastoderjevo likvidacijo hotel pomagati svoji sestri, ki jo je fant zalagal z mamili. Nenavadno se je sodnikom zdelo tudi vedenje matere obtoženega. V usodni noči, ko so nekateri slišali strele, je na stopnišču srečala soseda. Ta je opisal, da je bila zelo živčna, sama od sebe mu je rekla, da sin spi v stanovanju. To je za sodišče še dokaz več, da obtožencu niso verjeli. Obramba se je znova pritožila, tokrat na vrhovno sodišče, ki pa je sodbo razveljavilo in jo vrnilo višjim sodnikom. Ti so sklenili, da naj o vsem skupaj od začetka spet odločajo okrožni sodniki.