Tiskane izdaje
Celje - »Za slovenskega voznika je življenje povsem nepomembno,« je kritična v Celju rojena Magda Malone Mahne, ki se je poglobila v vedenje na naših cestah in ga primerjala predvsem z navadami v Veliki Britaniji, kjer živi že vrsto let. Prepričana je, da bi ji morala država na cesti zagotoviti varnost.
Magda Malone Mahne ne skriva razočaranja nad obnašanjem večine Slovencev v prometu. »Veliko je divjakov, ki jim je prav malo mar za človeško življenje. Vrsto let že živim v Veliki Britaniji, precej sem potovala po Evropi, ampak tako predrznih in brezbrižnih voznikov res ne srečaš nikjer.
V Sloveniji velja zakon močnejšega, pešci in kolesarji so povsem brez pravic,« pove brez dlake na jeziku. V razviti Evropi je zgodba drugačna, vsi pazijo na ranljivejše udeležence v prometu, doda sogovornica. Po njenem mnenju je v Sloveniji nevaren vsak tretji voznik; mogoče je ne bi ravno spravil na drugi svet, lahko pa bi jo poškodoval ali naredil za invalidko.
Dolgotrajni sodni procesi
so nesprejemljivi
Ko se pogovor razvije o sodni obravnavi prometnih nesreč, ne more verjeti, da se je celjski primer smrtonosne vožnje po nasprotnem pasu avtoceste (ko so zaradi pijanega voznika umrli trije mladi ljudje) vlekel toliko časa. »Kakšen pravni sistem je to, da se iščejo vsi mogoči izgovori za krivce, medtem ko žrtve trpijo? Za nas je to šokantno, nesprejemljivo. Nimam besed!«
Njen bavarski prijatelj pri tem samo začudeno zmajuje z glavo in pristavi: »V Nemčiji se takšni primeri na sodišču končajo v dveh, treh mesecih.« Tudi on pove nekaj krepkih na račun slovenskih voznikov, predvsem takšnih, ki ne upoštevajo, da ima pešec pri prečkanju ceste prednost.
Upokojena profesorica, ki že od leta 1966 živi v okolici Londona, se večkrat na leto vrne v rodno hišo na Obrtni cesti na obrobju Celja. Na domačem pragu ima šolski primer brezbrižne vožnje in slabe cestne infrastrukture. »Sami se lahko prepričate, kako vozniki tukaj divjajo, cesta pa je za pešce in kolesarje povsem neprimerna. Bankine so neurejene, kaj šele, da bi imeli pločnik, kolesarsko stezo ali hitrostne ovire.«
Zaveda se, da so finančna sredstva omejena, zato policija ne more ves čas nadzorovati vseh nevarnih odsekov, vendar je prepričana, da bi bila investicija v to dolgoročna - z njo bi obvarovali življenja, predvsem pa prihranili trpljenje svojcem žrtev. »Tukaj se ne sme varčevati, saj so posledice smrt in poškodbe, za vsako žrtvijo pa se skriva ogromno bolečine in žalosti.«
Vedenje v prometu
odvisno od države
Mahnetova je pisala že na več naslovov, na Mestno občino Celje, tamkajšnjo policijsko upravo, nekdanjemu prometnemu ministru Patricku Vlačiču. Ker so njenim opozorilom prisluhnili le delno - na omenjeni Obrtni cesti zdaj občasno vidi radar, a pravi, da se divjanje nadaljuje takoj, ko policija odide -, konkretnih odgovorov pa ni bilo, je o nevarnih slovenskih cestah obvestila tudi Bruselj, tako komisarja za transport kot komisarja za okolje Janeza Potočnika.
»Ker je Slovenija članica Evropske unije, je to tudi njihov problem, kot evropska državljanka se moram v Sloveniji na cestah počutiti povsem varno,« je prepričana. Priznava, da se je z leti varnost izboljšala, a pravi, da ne more biti zadovoljna, če smo še vedno na repu v skupini zahodnih držav. »Veste, vedenje otrok je zelo odvisno od njihove vzgoje in nič drugače ni pri prometu. Če je država brezbrižna in ne spoštuje svojih zakonov, bodo takšni tudi njeni državljani.«
Ni pa kritična le do voznikov, ampak se čudi tudi apatiji zunanjih opazovalcev. »Če v Veliki Britaniji državljani opazijo nevarnega voznika, takoj pokličejo policijo in ta se v trenutku odzove. Pa tukaj? Vseeno jim je, tolerirajo divjanje, izsiljevanje pešcev in kolesarjev, da ne govorim o alkoholu,« je sklenila.
