Naši strokovnjaki in avstrijski izvedenec različnih mnenj

Maribor – »Tudi mama je ležala in vse skupaj opazovala,« je na sojenju zdaj že upokojeni pediatrinji Olgi Krajnc razlagal Milan Čižman, eden izmed članov komisije za izvedenska mnenja medicinske fakultete v Ljubljani. Besede, ki bi gotovo prizadele mater pokojne Žane Suzano Golob, če ne bi naključno manjkala v sodni dvorani.

Ker se mati nesrečne deklice, ki je pred dobrimi sedmimi leti umrla med prebolevanjem rotavirusa, ni mogla sama braniti, ji je v bran stopila kar sodnica Sonja Krajnc: »Izvedenec, če bi prebrali spis, bi vedeli, da je mama pokojne deklice venomer opozarjala sestre in jih rotila, naj hčerkici vendarle pomagajo. Zato vas naprošam, da imate v prihodnje tudi delček spoštovanja do staršev.«

Postopek v sklepni fazi

Postopek zaradi malomarnega zdravljenja, kar tožilec Darko Simonič očita takratni dežurni zdravnici na mariborski pediatriji, se po sedmih letih preveša v sklepno fazo. Sodišče ima na mizi dve izvedenski mnenji. Tisto, ki so ga sestavili ljubljanski strokovnjaki Milan Čižman, Franc Sterle in Štefan Grosek, ščiti in z vsemi štirimi brani ravnanje Olge Krajnc. Toda tožilstvo je že pred časom pridobilo tudi mnenje dunajskega profesorja Petra Voitla, ki trdi ravno nasprotno in močno obremenjuje tako zdravnico kot tudi ostalo zdravniško osebje, ki je tragične noči delovalo v mariborski pediatriji.

Ker si izvedeniški mnenji nasprotujeta, je sodnica Sonja Krajnc odredila soočenje izvedencev. »Srčika problema je stopnja dehidracije. Zdravnica je ugotovila, da je bila dehidracija srednja, jaz mislim, da je bila dehidracija huda. Za oceno stopnje dehidracije obstaja po bernski lestvici dvanajst kriterijev in enajst od teh je kazalo na to, da gre za hudo dehidracijo,« je sodišču s pomočjo prevajalke razlagal Peter Voitl. Slovenski strokovnjaki, v imenu katerih je skoraj vseskozi govoril Štefan Grosek, so ostali pri svojih trditvah: »Otrok je bil zmerno dehidriran, potem je dežurna zdravnica Olga Krajnc naredila pravilno.«

Avstrijski profesor je le odkimaval, si zapisoval navedbe slovenskih strokovnjakov, zatem pa slovenske strokovnjake povprašal: »Kot trdite, se otroci, zatem ko dobijo infuzijo, zbudijo. In zakaj se potem to ni zgodilo?« Slovenskim izvedencem je vprašanje kar nekoliko vzelo sapo, sledilo je nekaj sekund smrtne tišine. Da ne bi izpadli popolni nevedneži, so na površje potegnili encefalitis (vnetje možganskega tkiva). To bi po mnenju Slovencev zakrivilo smrt male Žane, a se Voitl z njihovim mnenjem ni strinjal. Tudi vsa pregovarjanja in nizanja argumentov niso pomagala, izvedenci so ostali vsak na svoji strani.

Brez konkretnih odgovorov

Je pa bilo v sodni dvorani čutiti napetost, še posebej, ko so slovenski strokovnjaki besedičili, ne da bi sploh odgovorili na zastavljeno vprašanje. Veliko govora je bilo glede izjemno nizke telesne teže in povišanega bitja srca. »Sodišče odloča tudi na podlagi življenjskih izkušenj. A se pri zdravniku, ki dobi otroka starega 16 mesecev z vsega sedmimi kilogrami telesne teže, ne vklopijo alarmni znaki, da bi odredil redno spremljanje vitalnih funkcij otroka na oddelku?« je zanimalo sodnico Krajnčevo. A konkretnega odgovora od slovenskih izvedencev ni dobila.