Nekdanji pravosodni minister Šturm oproščen zlorabe položaja

Lovru Šturmu je tožilstvo očitalo zlorabo položaja, ker je za notarja imenoval svojega državnega sekretarja, pravnika Roberta Marolta.

Objavljeno
20. julij 2014 18.12
Ljubljana 05.09.2012 - Sojenje - Lovro Sturm.foto:Blaz Samec/DELO
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika
Ljubljana – Odločitev okrajnega sodišča, ki je avgusta lani nekdanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma oprostilo obtožb o zlorabi položaja, je po mnenju višjih sodnikov utemeljena. Višje sodišče je takšno odločitev pred kratkim potrdilo, s tem pa je postala oprostilna sodba pravnomočna.

Mariborski višji sodniki so pritrdili ljubljanskemu okrajnemu sodišču, da ni dokazov, da je Šturm storil očitano kaznivo dejanje, zato so pritožbo tožilstva zavrnili kot neutemeljeno.

Šturm se je s pomočjo odvetnika Jožeta Hribernika na sodišču branil pred očitki, da je kot minister za pravosodje 19. novembra 2008, torej v času, ko je opravljal tekoče posle, svojega državnega sekretarja Roberta Marolta le štiri dni pred nastopom novega pravosodnega ministra imenoval na prazno notarsko mesto v Kamniku. To je domnevno storil, čeprav je notarska zbornica zaradi pomanjkanja pravniških izkušenj izdala negativno mnenje in čeprav ga je vlada pred tem potrdila za državnega pravobranilca, na pravobranilsko mesto pa ga je predlagal prav Šturm.

Tožilstvo je sprva trdilo, da je bil Marolt zaradi nezdružljivosti notarske in pravobranilske funkcije imenovan v nasprotju z zakonom o notariatu, nato pa je med postopkom nekoliko spremenilo obtožni predlog in Šturmu očitalo, da bi moral predlagati svojo izločitev iz postopka pri odločanju o Maroltovem imenovanju za notarja in odločitev prepustiti vladi.

Ni bilo razloga za Šturmovo izločitev

Po mnenju tožilstva je obstajal dvom o Šturmovi nepristranskosti, saj je bil Marolt menda njegov najožji sodelavec in tudi namestnik, vendar je okrajno sodišče ocenilo, da tožilstvu tesnejšega oziroma prijateljskega odnosa ni uspelo dokazati, prav tako ne, da so obstajali razlogi za Šturmovo izločitev. Tudi priče so potrdile, da sta Šturm in Marolt imela zgolj profesionalen odnos.

Tožilstvo je v pritožbi trdilo, da je Šturm imenoval Marolta za notarja kljub negativnemu mnenju notarske zbornice o izpolnjevanju pogojev za to delo in da to, da pogoje izpolnjuje, s pravnomočno oziroma dokončno odločbo v upravnem postopku, potem ko je bila odločba o imenovanju razveljavljena, nikoli ni bilo ugotovljeno. A sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, da so postopek za imenovanje Marolta za notarja v Kamniku izvedle za to pristojne službe, ki so zaradi negativnega mnenja zbornice zaprosile za pojasnilo direktorat za zakonodajo s področja pravosodja. Izbirna komisija je opravila ustni preizkus in podala svoje mnenje, Šturm pa je nato podpisal odločbo o imenovanju. Ocena zbornice, da Marolt ne izpolnjuje pogojev zaradi pomanjkanja delovnih izkušenj glede na takšno postopanje in mnenje direktorata ter glede na delovne izkušnje Marolta, po mnenju sodišča ni bila prepričljiva.

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi tožilstva, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bil Marolt nadrejen vsem članom komisije in generalnemu direktorju direktorata za zakonodajo s področja pravosodja, ki je zapisala, da izpolnjuje pogoje za notarja, kar naj bi povzročilo dvom o pravilnosti njihovih ugotovitev.

Dejanje ni dokazano

Šturmu naklepno dejanje – da je torej prepoznal in naklepno spregledal izločitveni razlog – ni dokazano, prav tako ni mogoče prezreti okoliščine, da je bil Marolt edini kandidat za notarja v Kamniku in da ni bilo vzroka za sklepanje o pravilnem mnenje zbornice, da nima ustreznih izkušenj za to delovno mesto. Zagovor Šturma, da za zavrnitev imenovanja ni imel nobenega vzroka, je po mnenju sodišča sprejemljiv, izrek oprostilne sodbe pa utemeljen.