Nekdanji veleposlanik zanika, da je uničil vilo

Ljubljana – »Boštjan Kovačič ni imel pooblastila ne za najem rezidence ne za investicijska dela,« je v pravdnem postopku, v katerem država od nekdanjega veleposlanika zahteva 65.000 evrov za škodo, ki jo je domnevno povzročil v rezidenci na zagrebškem Pantovčaku, povedala Branka Kučinič, zaposlena na zunanjem ministrstvu.

Leta 2000 je zobozdravnica Vesna Škerlep, lastnica vile na prestižnem zagrebškem Pantovčaku, ugotovila, da je nekdanji veleposlanik brez njenega dovoljenja preuredil hišo in opravil obsežno adaptacijo. Aprila 2000 je slovenskemu zunanjemu ministrstvu pisala, da je veleposlanik zamenjal tapete, postavil savno, podrl zidove, posegal v sistem centralne kurjave, dragoceno pohištvo in drugo stanovanjsko opremo pa je neprimerno shranil v kleti in na podstrešju, zato sta začela propadati. Ko je veleposlanik zapustil hišo in je bila po zapletih opravljena predaja, je lastnica stanje opisala z besedami, da je huje, kakor če bi bila vila poškodovana med vojno.

Na državnem pravobranilstvu so zoper Kovačiča zaradi škode v vrednosti 65.000 evrov, ki jo je država poravnala lastnici vile, vložili regresni zahtevek v tem znesku s pripadajočimi obrestmi. V mediacijskem postopku se nasprotnima stranema ni uspelo sporazumeti, zato se iskanje resnice in odgovornosti nadaljuje na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča.

»Na zunanjem ministrstvu je praksa, da mora vsak, ki hoče najeti zgradbo za rezidenco, na ustrezne službe ministrstva nasloviti vlogo, ki v nadaljevanju postopka, če jo ministrstvo odobri, predstavlja pravno podlago za sklenitev najemne pogodbe,« je na sodišču razlagala Branka Kučinič, ki je bila v letih spornih dogodkov članica finančne komisije slovenskega zunanjega ministrstva. Zatrdila je, da ni videla ne vloge, ne soglasja, ne formalnopravno odobrene pogodbe o najemu zgradbe v Zagrebu, kar po njenih besedah ne more pomeniti drugega, kot da Kovačič teh dokumentov preprosto ni imel. Razložila je še, da ministrstvo pred oziroma med sklenitvijo najemne pogodbe natančno določi tudi višino najemnine in stroškov tekočega vzdrževanja, česar pri rezidenci na Pantovčaku prav tako ni videla.

Odvzem pooblastil za upravljanje denarja

Prav tako po njenih besedah Kovačič ni imel nobenih pooblastil za investicijska dela, ki jih je opravil v rezidenci. Poudarila je, da so dela stala več milijonov takratnih slovenskih tolarjev, posegi v rezidenco pa so bili nelogični tudi zaradi tega, ker slovensko zunanje ministrstvo pač ni bilo lastnik zgradbe. Omenila je še govorice, ki so ji prišle na uho, namreč, da so pristojni Kovačiču zaradi nerazumnih, predvsem finančnih potez odvzeli pooblastila za upravljanje denarja.

»Ali se pogovarjamo o notranji administraciji zunanjega ministrstva ali o zahtevku za odškodnino,« je bil s pričanjem nezadovoljen Kovačičev pooblaščenec, odvetnik Miha Kozinc. Kučiničevo je, glede na podatek, da Kovačič ni smel upravljati denarja, vprašal, kdo torej je bil v spornem obdobju v letih od 1999 do 2002 odgovoren za finančno poslovanje veleposlaništva, na kar je Kučiničeva odgovorila, da najverjetneje takratni generalni sekretar ministrstva.

Kot priča je na sodišču nastopil tudi diplomat Bogdan Benko, ki se je v spornih letih tudi nekaj časa mudil v Zagrebu. Dejal je, da o najemni pogodbi ne ve nič, slišal pa je za nekaj investicijskih del na rezidenci v Zagrebu, vendarle o tem ne more povedati tako rekoč ničesar, saj zgradbe ni videl pred spremembami in po njih. Povedal je le, da je na ministrstvu pač slišal, da so »Kovačiču zaostrili pogoje za razpolaganje s financami« verjetno, kot je menil, zaradi nerazumnih stroškov brez ustrezne dokumentacije. Postopek se bo z zaslišanjem novih prič nadaljeval v začetku novembra.

»Na ministrstvu naredili vse, da se tja ne bi več vrnil«

Boštjan Kovačič je za Delo povedal, da je svoj mandat kot veleposlanik v Zagrebu začel leta 1998 in kmalu opazil, da je zgradba na Pantovčaku v precej slabem stanju, kar je verjetno posledica bivanja njegovega predhodnika, pakistanskega veleposlanika v tej zgradbi. Pakistanski veleposlanik je tam živel z veliko družino, in če so na parketu petkrat na dan ob molitvi izvajali obredno umivanje, skladno z muslimanskim verovanjem, je to skoraj gotovo pustilo posledice. Posebej je zatrdil, da je šlo pri »investicijskih delih«, ki mu jih očitajo, izključno za redna vzdrževalna dela, ki nikakor niso pustila posledic, ki se jih pozneje ne bi dalo z lahkoto odstraniti. »Takrat sem zbral približno 45.000 evrov in jih vložil v vzdrževalna dela, sodelovale so vzdrževalne, tehnične in finančne ekipe, za katere se danes sprašujem, kam so izginile,« je dodal. Ko se mu je mandat iztekel, so opravili primopredajo, ob kateri nihče, ne ministrstvo ne lastnica stanovanja, ni imel nobenih pripomb. Te so se pojavile šele pozneje, ko je lastnica zgradbe nenadoma ugotovila, da bi se dalo iz tega najema še kaj iztržiti. Sicer pa Kovačič vzroke za to, da je v postopku na sodišču, išče v razmerah in zamerah na zunanjem ministrstvu. »Opozarjal sem na številne nepravilnosti, s katerimi sem pisno seznanil tudi takratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, zato so na ministrstvu pač naredili vse, da se tja ne bi več vrnil,« je dejal. »Res je, vseh stvari nisem opravil stoodstotno formalno pravilno, vendarle pa sem imel za zadeve, s katerimi se je mudilo, ustno soglasje odgovornih in pristojnih ljudi,« je sklenil Kovačič.