Nekdanji vrh NLB spet pred sodnike

Ljubljana – Višje sodišče je ugodilo pritožbi specializiranega državnega tožilstva in v celoti razveljavilo oprostilno sodbo članom nekdanje uprave NLB. Nekdanji predsednik uprave NLB Draško Veselinovič ter člana uprave Miran Vičič in Matej Narat bodo morali znova sesti na zatožno klop zaradi domnevne zlorabe položaja pri odobritvi spornega posojila Simoni Dimic. Sodil jim bo nov sodni senat.

Obtožba je trdila, da so nekdanji člani uprave NLB aprila 2009 podpisali sklep o odobritvi stanovanjskega posojila vodji kabineta takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja Simoni Dimic in njenemu očetu Viktorju, vsakemu v vrednosti 350.000 evrov za dobo 30 let, čeprav so bili seznanjeni z velikim tveganjem in so vedeli, da bo banka v celoti financirala nakup in obnovo hiše. Premoženjske koristi zaradi nižjih obresti naj bi bilo tako za 335.073 evrov. Obtožba sicer ni zatrjevala, da je banka utrpela škodo, temveč da je bila Dimičevi in njenemu očetu pridobljena premoženjska korist, tožilstvo pa je za obdolženo trojico predlagalo pogojne zaporne kazni.

A je okrožno sodišče obdolžene oprostilo, ker da tožilstvu ni uspelo dokazati ne objektivnih ne subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe položaja. Po presoji sodišča je trojica delovala v okviru svojih pooblastil, dokazni postopek pa da ni pokazal, da je bil posel za banko slab. Absolutna obrestna mera po mnenju sodišča ni bila absolutno prenizka. Okrožno sodišče je tudi upoštevalo, da se posojilo, odobreno Simoni in Viktorju Dimicu, redno vrača, kar da govori o tem, da je bila ocena o upravičenosti odobritve posojila ustrezna.

Pred novim sodnikom

Takšno odločitev je na višjem sodišču izpodbijalo tožilstvo in višji sodniki so sodbo razveljavili ter vrnili v ponovno presojo pred novega sodnika oziroma spremenjeni senat, ki bo dokazno gradivo presojal neobremenjeno, medtem ko je dosedanja sodnica do osrednjih vprašanj tega postopka že zavzela jasno stališče, pojasnjuje svojo odločitev višje sodišče. To je pritrdilo tožilstvu, da je prvostopenjska sodba obremenjena z absolutno kršitvijo določb kazenskega postopka, saj ne vsebuje vseh potrebnih razlogov o odločilnih, materialnopravnih relevantnih dejstvih, v posledici tega pa so lahko dokazni zaključki sodišča, po katerem obtožencem ni dokazano kaznivo dejanje niti v objektivnem niti v subjektivnem pomenu, preuranjeni in tudi zmotni. Tožilstvo bi moralo namreč dokazati, da so obtoženci kot člani uprav banke ravnali v nasprotju s premoženjskimi in poslovnimi interesi lastnikov oziroma delničarjev banke kot gospodarskega subjekta na trgu.

Po mnenju višjega sodišča ni neutemeljena kritika tožilstva v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku opustilo natančno primerjavo vseh tako vsebinskih parametrov dveh kreditov Dimičevim kot postopkovnih vidikov odobravanja kreditov z reprezentativno primerljivimi kreditnimi posli, ki so jih prav tako v tistem času odobrili obdolženi kot člani uprave. Prvostopenjsko sodišče bo tako moralo z namenom pravilne presoje, ali gre v konkretnem primeru za še sprejemljivo odločitev v okviru tako imenovane podjetniške pobude, skrbno raziskati in se v sodbi opredeliti do materialnopravno pomembnih vprašanj, v kolikšni meri in na kakšen način je problematizirani postopek odobravanja kreditov odstopal od primerljivih »standardiziranih« kreditov in v čigavem interesu.

Primerjava kriterijev

Kot eno ključnih vprašanj pri tej presoji tožilstvo izpostavlja natančno opredelitev, kaj so obtoženci kot odločevalci v trenutku odobritve sploh vedeli o obeh kreditojemalcih, takratnem partnerju Dimičeve Romanu Horvatu, ki naj bi po prvotnih načrtih prevzel odplačevanje kredita, in njegovi družbi Escape kot kreditnih porokih, o kreditni sposobnosti vseh naštetih in predvidenem zavarovanju obeh kreditov. Tovrstne presoje pa po mnenju višjega sodišča ni mogoče utemeljiti z razlogovanjem, da pri kreditiranju velja načelo individualne obravnave vsakega komitenta in da noben kreditni posel ni enak drugemu. Višje sodišče o tem sicer ne dvomi, vendar je ravno primerljivo vrednotenje ravnanja obdolženih članov uprave banke oziroma njihovih odločitev v sorodnih primerih eden ključnih elementov, ki bi šele omogočil ugotavljanje, ali so v primeru Dimičevih ravnali v nasprotju z dolžnostjo obvladovanja kreditnih tveganj, v drugih referenčnih primerih pa morebiti niso. Takšno vrednotenje je v sedaj razveljavljeni sodbi po mnenju višjega sodišča popolnoma izostalo, saj se dokazni postopek niti ni izvajal v tej smeri, je pa osrednjega pomena za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Posojili, ki sta ga dobila Simona Dimic in njen oče, sta bila tako posamično kakor v skupnem znesku 700.000 evrov izjemni med sicer odobrenimi (zneskovno znatno nižjimi) stanovanjskimi krediti, prav tako glede (najdaljše dopustne) 30-letne dobe ter obrestovnega pribitka 6-mesečni euribor z 1,6 odstotkov.

Okrožno sodišče bo moralo v novem sojenju najprej presoditi, ali je treba dokazno gradivo še dopolniti ali razširiti, nato pa opraviti primerjavo kriterijev, s katerimi so bili obtoženci pred odločanjem seznanjeni v primeru Dimičevih, s podatki gradiv v štirih podobnih zadevah, se opredeliti do višine posameznih zneskov odobrenih kreditov, kreditne sposobnosti kreditojemalcev, varnostnih količnikov hipotekarnih zavarovanj, lastne finančne udeležbe pri nakupu nepremičnin in morebitnih povezav s posebnimi trženjskimi akcijami banke. Okrožno sodišče je namreč po mnenju višjega razčlenjevalo zgolj posamične parametre problematiziranih kreditov, premajhno dokazno težo pa je namenilo sinteznemu vrednotenju vseh izvedenih dokazov v njihovem skupnem učinkovanju. Ne nazadnje se bo moralo opredeliti tudi do višine očitane protipravne premoženjske koristi Dimičevima v višini 335.073 evrov.