Tiskane izdaje
Ljubljana - Po razkritju, da je slovenski pisatelj Vitan Mal menda oprezal za otroki in jih nezakonito fotografiral na šolskem dvorišču, so se začela pojavljati vprašanja, kje so meje fotografiranja v javnosti. Predvsem kdaj se s snemanjem ali fotografiranjem prestopi prag zakonitosti.
Kazenski zakonik določa, da »kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta«.
Ker je zgolj z normativno ureditvijo to področje nemogoče urediti, ima na koncu vedno glavno besedo sodišče, ki za vsak primer posebej oceni, ali je bila s fotografiranjem posameznika prekoračena meja zakonitosti.
Odvetnik Mitja Pavčič nam je pojasnil, da so bistveni zakonski znaki tega kaznivega dejanja, da storilec slikovno snema posameznika ali njegove prostore brez njegove privolitve ali zakonske podlage (detektivi, policija, varnostno-obveščevalna služba) in da je s tem občutno prizadeta posameznikova zasebnost.
Vsaka fotografija še ni občuten poseg v zasebnost
»Zasebnost in občuten poseg v zasebnost sta pravna standarda, katera je treba zapolniti z vsebino v vsakem konkretnem postopku posebej - odvisno od okoliščin storitve kaznivega dejanja. Osebna podoba posameznika je gotovo eden od pomembnih gradnikov njegove zasebnosti. Seveda mora biti podoba na sliki prepoznavna, da je zasebnost sploh prizadeta. Kazenski zakonik, kot rečeno, za storitev tega kaznivega dejanja zahteva, da gre za občuten poseg v zasebnost. Vsaka fotografija posameznika torej ni občuten poseg v zasebnost,« dodaja Pavčič.
Drago Menegalija, tiskovni predstavnik policije za področje kriminalitete, pravi, da gre pri neupravičenem slikovnem snemanju za poseg v posameznikovo zasebnost v okviru dela, gibanja, zadrževanja in podobno.
Še korak dlje pa nekdo stori, če skrivno fotografira ali snema odraslega pri spolnem odnosu ali v takšni življenjski situaciji, ki bi zanj pomenila grob poseg v njegovo intimo, življenje in bivanje. Podobno velja, če nekdo na skrivaj snema otroke.
Če se pojavi element spolnosti, storilca preganjajo za precej hujše kaznivo dejanje, in sicer za prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva.
Ker so otrokove pravice bolj varovane, je prav, da so tudi meje dopustnosti nižje. Odvetnik Pavčič pravi, da so tako v domačem pravu kot na mednarodnopravni oziroma konvencijski ravni pravice otrok posebej varovane.
Zato je pravni standard občutljivosti posega v zasebnost otrok hitreje dosežen kot pri odrasli osebi. Prag varstva zasebnosti otrok pa je s tem razumljivo bistveno nižji. Slikovno snemanje brez privolitve staršev oziroma skrbnikov zato predstavlja občuten poseg v zasebnost otrok.
Kazniva tudi posest pornografskega gradiva
Nedovoljeno snemanje intimnega življenja lahko hitro postane izdelovanje pornografskega gradiva. Če so žrtve otroci, je zakon razumljivo še strožji. Kazenski zakonik sankcionira prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje takšnega gradiva.
Tako je kaznivo, če storilec otroku, mlajšemu od 15 let, proda ali prikaže pornografsko vsebino, ali če zlorabi mladoletnika za izdelavo pornografske ali drugačne seksualne vsebine.
Kazen je predpisana tudi za tistega, ki proizvede, razširi, proda, uvozi ali izvozi takšno gradivo. Na policiji ob tem pojasnjujejo, da je otroška pornografija laični izraz, stroka se drži izraza »gradivo s spolnimi zlorabami otrok«.
Fotografiranje odraslih ali otrok v javnosti, kot rečeno, ni nujno nezakonito, a lahko na videz povsem nedolžno dejanje kasneje postane sporno.
Policija je namreč v preteklosti že obravnavala primere fotomontaže, ko je storilec na golo (otroško ali odraslo) telo dodal obraz tako otroka kot odrasle osebe. Koliko je takšnih primerov, ni mogoče opredeliti, saj o tem ne vodijo posebne statistike.
