Tiskane izdaje
Žlender zanj ugodnemu sodnemu razpletu ni prisluhnil. Po sklepnih besedah tožilstva in obrambe se je namreč še nekaj časa med iskanjem nekih dokumentov jezil v sodni dvorani, sodnico naslavljal kar z imenom, »Tanja, Tanja, to je sramota«, in žugal tožilcu Darku Simoniču, kako mu je spremenil življenje. »Mi groziš?« se je ta ostro odzval na očitke, Žlender pa je kmalu zatem sodišče v jezi zapustil.
Če bi ostal v dvorani, bi lahko slišal, da je sodnica pritrdila njegovemu zagovorniku Aleksandru Tušku, da razen Joksićevih besed proti njemu ni niti enega obremenilnega dokaza. Medtem ko je tožilec vztrajal, da zanj ni sporno, da je bil Žlender 9. oktobra 1993 v Beogradu, češ da to jasno izhaja iz izpovedb prič, in je sodišču predlagal, naj Žlendra za rešetke vtakne za 19 let, je odvetnik Tušek vztrajal, da je izpoved trojnega morilca edini, a nezanesljiv dokazni vir, na katerem temelji obtožba. »Ali lahko brez zadržkov verjamemo človeku, ki je hladnokrvno umoril tri ljudi? Ali je tak človek sposoben tudi lagati?« se je spraševal Tušek in si sam odgovoril: »Izpovedbo je dal človek, ki je brez zadržka poteptal najvišjo vrednoto življenja.«
Po Tuškovem prepričanju skratka ni nobenega dokaza, da je danes 43-letni Žlender sodeloval pri trojnem umoru. Zatrdil je, da je iz Srbije pobegnil že pred oktobrom 1993 (sam se je branil, da je dezertiral iz vojske), v Sloveniji pa tudi ni zagrešil niti enega prekrška. »Bil je redno zaposlen, dokler mu ni bil odvzeta prostost in se niso o tem razpisali mediji. Njegovo življenje je uničeno,« je sklenil Tušek.
Morilcu smrtno kazen spremenili v 40 let zapora
Tožilstvo je Žlendru, ki so ga v Sloveniji, je namreč slovenski državljan, odkrili leta 2011, očitalo, da je usodne oktobrske noči leta 1993 z Radovanom Joksićem, Nebojšo Titelcem in Aleksandrom Stankovićem odšel do 37-letnega podjetnika Nebojše Salatića, lastnika veleblagovnice na beograjskem Bulevarju revolucije, izterjat 250.000 nemških mark. Medtem ko sta Titelac in Stanković počakala v avtu in nista niti slutila, kaj se bo zgodilo, sta Joksić in Žlender Salatića ter njegovo 23-letno dekle Slavico Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova presenetila pred vhodom v stanovanje. Ko so ležali na tleh v stanovanju, jih je takrat 24-letni Joksić vse tri hladnokrvno umoril s streli iz škorpijona, za kar so ga v Srbiji najprej obsodili na smrt z ustrelitvijo, nato pa kazen po spremembi ustave zmanjšali na 40 let zapora.
Na procesu zoper Žlendra je Joksić nastopil kot priča in prek videokonference izjavil, da mu je prav Žlender ukazal, kaj naj stori. »Streljaj, kaj čakaš, mrtva usta ne govorijo,« mu je po Joksićevih navedbah dejal Žlender in ukaz je izpolnil kot vojak.
Sodnica Rotova je o Joksićevi verodostojnosti podvomila. Poudarila je, da je Joksić na enem od zaslišanj povedal, da so se k Salatiću odpravili ropat, prek videokonferenci pa je govoril o izterjavi dolga. Rotova ni podvomila, da je bil kritične noči Žlender v družbi Titelca in Stankovića (srbsko sodišče je oba oprostilo), prav tako ne, da je trojni umor zagrešil Joksić, vprašanje pa je, ali je dejanje izvedel na Žlendrov ukaz; prevalitev krivde na drugega bi lahko bil tudi način njegove obrambe.
Poleg tega je psihiater v Srbiji ugotovil, da ima Joksić duševne težave, je razlago svoje odločitve nadaljevala sodnica. Prav tako policija Žlendru ni zasegla nobenega od ukradenih predmetov, so pa Salatićev usnjeni jopič zasegli Joksiću. »Sodišče ni prepričano, da je Žlender rekel Joksiću, naj jih ustreli, ker mrtva usta ne govorijo. Možno je, da si je Joksić v svoji zmedenosti in neravnovesju ustvaril takšno sliko v svojih možganih,« je dejala Rotova.
Joksića so aretirali dve leti po dogodku, potem ko se je v neki kavarni med prebiranjem časopisnega članka o tem, da policija še zmeraj išče storilca trojnega umora, pohvalil, da je moril on. Preiskovalci so ugotovili, da je iz Salatićevega stanovanja izginilo 400 mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in dva usnjena jopiča.
»Tožilstvo napoveduje pritožbo,« po izreku sodbe ni izgubljal časa z razmišljanjem, kako in kaj, tožilec Simonič. »Tožilstvo verjame, da se je dogodek odvil tako, kot sta ga opisali priči Joksić in Stanković.« Slednji je denimo pričal, da je Žlendra videl v Salatićevem stanovanju, kaj je ta tam počel, pa ni vedel. Da naj pride v stanovanje pogledat, kaj je storil, mu je sicer ukazal Joksić, in to tako, da mu je pod nos pomolil pištolo.
