Tiskane izdaje
Ljubljana – »Ob pregledu, štiri dni po poškodbi, pacientovo stanje ni bilo ogrožajoče, bolečina je bila blaga, drugih zapletov ni bilo,« je na sodišču dejal zdravnik Ladislav Kovačič. Franci Mehle namreč od ljubljanskega kliničnega centra zahteva 52.000 evrov odškodnine zaradi, kot trdi, nestrokovnega zdravljenja tamkajšnjega osebja.
Kovačič, ki je kot zdravnik zaposlen v ljubljanskem UKC, je kot priča dejal, da se je Mehle na urgentnem bloku travmatološke ambulante zaradi povečanih bolečin in mravljinčenja v roki oglasil štiri dni po poškodbi.
»Podrobno sem ga pregledal in ugotovil, da so bili povečane bolečine in mravljinčenje v mejah, ki so, vsaj prvih 14 dni, običajne za tovrstne poškodbe. Poleg tega sem ugotovil, da je bila imobilizacija njegove roke ustrezna, glede na vse skupaj resnično idealna, zato niti ni bilo nobene potrebe, da bi jo spreminjali.« Po pregledu je ugotovil, da hospitalizacija ni potrebna, je pa priporočil spremembo analgetske terapije, kar naj bi po njegovih navodilih opravil osebni zdravnik Francija Mehleta. »Ob mojem pregledu ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bile posledice posledica preležanine,« je dodal.
Kot je razložil, takrat ni nič kazalo na to, da so povečane bolečine povezane z dekubitusom, ki se je razvil pozneje, poleg tega pa je dekubitus, čeprav nadležen pojav, ki lahko povzroči tudi trajne estetske posledice, vendarle bistveno manj nevaren v primerjavi z morebitno poškodbo živčevja, ki je trajno in bi ga lahko povzročila neustrezna menjava imobilizacije, torej zamenjava mavca s kakšnim drugim pripomočkom, ki bi lahko povzročilo nenadzorovano in škodljivo premikanje odlomljenih koščkov kosti.
Redek zaplet v medicinski stroki
Zdravnik Ivan Štraus, ki je 54-letnega Francija Mehleta začel zdraviti mesec dni po zlomu roke, 3. januarja 2007, je na sodišču povedal, se nekdanjega pacienta dobro spominja, saj po 38 letih dela kot travmatolog takšnega »neobičajnega zapleta« še ni videl. Takrat je podrobno proučil vso do tedaj zbrano medicinsko dokumentacijo in ugotovil, da je šlo za »zlom leve nadlahti, ki ni preprost«.
Ugotovil je tudi, da je decembra 2006 na urgenco prišel tri dni po namestitvi mavca zaradi bolečin pod njim in da je bilo na kontrolnem pregledu 19. decembra 2006 ugotovljeno, da »mavec dobro prenaša, in ni bilo datiranega nič pomembnega«. Ko je tako k njemu prišel na začetku januarja, ga je poslal na slikanje in z njim opravil daljši pogovor glede zloma. Ker se je ta lepo zdravil in ker mu je Mehle odgovoril, da ga nikjer nič ne boli, mu je predlagal, naj ima naprej še isti mavec. »On je rekel, da to že toliko smrdi, da bi prosil, da se ga lahko zamenja,« se spominja upokojeni zdravnik in doda, da mu je svetoval, naj potrpi smrad, »ker se izplača glede na možnost komplikacij in da bo potem morda potrebna operacija«.
Po Štrausovih besedah se je Mehle s tem strinjal in mu dejal, da raje potrpi, kot da bi bil operiran. Del poškodovanega mavca, a ne tistega, kjer je bil zlom, so mu pri tem obnovili in pacient se je nato pri istem zdravniku oglasil 24. januarja. Še vedno mu je tožil o tem, kot se spominja Štraus, kako iz njega smrdi, in zdravnik mu je po slikanju še enkrat svetoval, naj zaradi uspešnega zdravljenja potrpi, »kajti v več kot enem mesecu je zlom ostal v istem položaju in upamo, da bo v tem položaju zaceljen«.
Na vprašanje, ali je tistega dne zaznal kakšen drugačen vonj kot na začetku meseca, je Štraus odgovoril, da ne: »Nekroza ima vonj, ki ga ne morem opisati. Je bolj intenziven vonj in jaz takšnega nisem zaznal.« Opozoril je tudi, da samo vonj pri tako obsežnem zlomu ni dovolj za ukrepanje, ampak mora zraven pacient opozarjati tudi na bolečine, česar pa, kot zatrjuje zdravnik, ni storil. Prav tako ni bil seznanjen s tem, da je Mehle v tistem času jemal protibolečinske tablete. Ko so mu po dveh mesecih odstranili mavec, so odkrili, da mu je na pregibu dobesedno gnila roka.
Sodišče je po obravnavi ugodilo predlogu tožeče stranke za postavitev izvedenca travmatologa, ki pa naj bi bil »zaradi pretesne povezanosti zdravnikov z obeh medicinskih fakultete in ljubljanskega kliničnega centra« iz upokojenskih vrst. Sojenje je preloženo za nedoločen čas.
