Nove informacije o ropu sefa SKB

Največji bančni rop pri nas se je zgodil v noči na 1. november 2005.

Objavljeno
29. oktober 2012 13.29
Posodobljeno
30. oktober 2012 05.00
Iva Ropac, Jure Predanič, kronika
Iva Ropac, Jure Predanič, kronika

Ljubljana - Očitno odlično obveščeni in organizirani storilci so okrog 23. ure vstopili v prostore trezorjev SKB na Slovenski cesti v Ljubljani.

Potem ko so oboroženi onesposobili dva varnostnika, so z varilnim aparatom odprli 428 sefov, v katerih so imeli komitenti spravljen denar, nakit, vrednostne papirje in kdo ve, kaj še, poskušali pa so vlomiti v še 29 sefov. Po oceni policije so odnesli plen v vrednosti 32 milijonov evrov.

Okrog 6. ure so pobegnili s fiat fiorinom, ki so ga pred tem parkirali nedaleč stran. Avtomobil so zažgali v kamnolomu pri Lavrici, pot pa nadaljevali z drugim. Tega so nato pustili pri podvozu avtoceste. Nato so se ugreznili v zemljo.

Vse do letošnjega marca, ko so dva domnevna roparja vendarle prijeli. Sašo Nose in Dejan Vidmar, za katera je tožilstvo prepričano, da sta vpletena v zločin, sta se znašla v priporu (tega so jima nazadnje podaljšali do 14. novembra), poleg njiju je preiskava po naših podatkih potekala tudi zoper Radomira Cvijanovića, ki pa ga še niso prijeli.

Tožilstvo je po končani preiskavi sredi septembra vložilo obtožbo, a ta še ni pravnomočna, ker pa je tretjeobdolženi na begu, bo moralo sodišče po vsej verjetnosti postopek zanj izločiti, saj postopek zaradi pripora Noseta in Vidmarja velja za prednostnega.

Policisti preiskujejo, kje je končal denar

Tudi policisti seveda še ne sedijo križem rok, saj dela v tem primeru niso zaključili. Kot nam je sporočil predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete Drago Menegalija, je policija po ovadbi aktivno nadaljevala s kriminalistično preiskavo, v okviru katere so se osredotočili tudi na izsleditev preostalih osumljencev.

Menegalija je pojasnil, da so pri obravnavi kroga osumljenih oseb zbrali nekatere dodatne informacije, predvsem s pomočjo tujih varnostnih organov. O podrobnostih Menegalija ni želel govoriti. Je pa potrdil, da izvajajo finančno preiskavo, tudi v tujini, s katero hočejo izsledili, kje je končal denar, ki so ga roparji »zaslužili« tiste noči.

Policija namreč meni, da je le majhen delež ostal doma, medtem ko bi bil lahko preostali del namenjen investiranju v nelegalne posle v tujini. Tudi ta preiskava, je pojasnil Menegalija, je dala določene nove odgovore. Policisti sicer o vsem sproti obveščajo specializirano državno tožilstvo.

Marca letos, ko so policisti predstavili svoje ugotovitve, smo sicer poročali, da je bil Nose varnostnik pri družbi PCA, ki je takrat varovala trezor, in naj bi bil takrat v trezorju, po vdoru roparjev pa je sedem ur preživel zvezan na tleh. Vidmar je neposredno sodeloval pri ropu.

Po ropu se je sicer precej špekuliralo tudi o motivih roparjev. Med drugim je bilo slišati, da ima rop politične naročnike in da so odnesli dokumente o orožarskih poslih. A policija je te trditve zanikala in zatrdila, da so storilce vodili izključno materialni motivi.

K prijetju so sicer odločilno pripomogle biološke sledi, ki so jih storilci pustili za seboj. Levji delež so opravili strokovnjaki forenzičnega laboratorija, neuradno pa se je Vidmar ujel v policijsko past, ko so mu zasegli nekaj kokaina in mu vzeli prstne odtise in vzorec DNK, ta pa se je ujemal z biološkimi sledmi, ki so jih šest let pred tem zavarovali na kraju zločina. Ko so pri njem opravili hišno preiskavo, so hkrati rešili še en primer – pri njem so našli tudi šest slik slikarja Ivana Groharja, ki so bila ukradena 27. septembra 2007 iz Groharjeve rojstne hiše v Spodnji Sorici (občina Železniki). Slike so bile precej poškodovane.

Nerešen odškodninski zahtevek

Večina okradenih je dobila odškodnino od banke oziroma zavarovalnic, postopek reševanja zahtevkov za povrnitev škode je bil v SKB bolj ali manj končan že leta 2007. Kot so marca ob aretaciji dveh roparjev sporočili iz banke, so zaključili 99 odstotkov primerov.

Med redkimi nerešenimi je še vedno primer Ljubljančanke, ki so ji roparji iz sefa odnesli skoraj vse premoženje, kar ga je imela.

Pravi, da je v bančnem trezorju poleg zlate ročne ure znamke Chapal z briljanti, vredne približno 7000 evrov, in zlate zapestnice, vredne 1600 evrov, hranila tudi denar od večletnega zaslužka – 800.000 švicarskih frankov in 130.000 takratnih nemških mark.

Z banko se je skušala dogovoriti za povračilo škode, a po daljšem pogajanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka in njegovi višini nista našli skupnega jezika. Zato je zoper SKB banko, d. d., s pomočjo odvetnikov Braneta in Davida Sluge vložila tožbo konec oktobra 2010. Zahteva 800.000 švicarskih frankov v evrski protivrednosti in 74.900 evrov z obrestmi.

A banka njenemu tožbenemu zahtevku ugovarja iz več razlogov. Kot prvi navaja zastaranje odškodninske terjatve, saj da je ta zastarala takrat, ko je zastarala terjatev najemnine za sef. Glede na to, da ženska najemnine ni plačevala od 2001 (pravi, da zaradi zdravstvenega stanja), pri banki menijo, da velja triletni zastaralni rok, tako da je odškodninska terjatev v celoti zastarala že 1. novembra 2008.

Ženska namreč trdi, da je za rop izvedela šele maja 2008, ko se je oglasila v banki, da bi poravnala najemnino za sef, saj zaradi bolezni ni mogla spremljati aktualnega dogajanja. Zato je vložitev tožbe še vedno pravočasna tako glede objektivnega (pet let) kakor subjektivnega roka (tri leta), menita odvetnika.

Banka zahteva tajnost postopka

Banka po drugi strani meni, da ni odškodninsko odgovorna za rop, saj je mela organizirano varovanje. Premoženje, ki naj bi ga imela ženska v sefu, ni zgolj njeno, temveč gre za skupno premoženje z njenim nekdanjim partnerjem, zato ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, škoda pa je lahko kvečjemu polovica od zatrjevanega.

Za to, da je v sefu hranila gotovino in zlatnino ženska nima dokazov, trdi banka, ki celo meni, da tožnica ni imela nikakršnega premoženja ter da njeno zdravstveno stanje ni bilo tako težko, kot trdi. Iz banke so ji, pravijo, poslali vrsto dopisov o vlomu.

Prvi narok bodo nadaljevali januarja, banka pa bi najraje videla, da bi sodišče o tožbi odločalo brez navzočnosti javnosti, češ da bodo obravnavali številna vprašanja o okoliščinah varovanja sefov, poteku ropa in postopku reševanja odškodninskih zahtevkov klientov, kar naj bi bile poslovne oziroma uradne skrivnosti.

Temu nasprotujeta pooblaščenca tožnice, ki poudarjata ustavno zagotovljeno javnost sojenja. Podatki o posebnostih varovanja sefov ne morejo biti poslovna skrivnost tudi zaradi časovne oddaljenosti, sistem varovanja, ki se je očitno izkazal za neuspešnega, pa se je v sedmih letih bržkone spremenil, menita.