Tiskane izdaje
Maribor – »Niti enkrat niste prišli k meni,« je že na začetku včerajšnjega sojenja za umor 41-letnega brezdomca Ludvika Pukšiča svojemu odvetniku Darjanu Lampiču kričal 38-letni obtoženec Tomi Kolar. Zatem je sledilo, kar je pričakovala vsa dvorana.
Obtoženi Kolar je že pred začetkom predobravnavnega naroka odslovil svojega odvetnika, ta pa je sodnici prenesel besede svojega mandanta: »Obtoženi ne želi, da ga zastopam. Govori, da sem mu ves čas delal samo škodo. Zato predlagam, naj se me kot zagovornika obtoženega razreši.«
Ko je sodnica Danila Dobčnik Šošterič povprašala obtoženega Tomija Kolarja o razrešitvi odvetnika, se je ta začudil: »Ne vidim vas tako daleč. A lahko stopim bližje?« Večini v razpravni dvorani je bilo jasno, da obtoženi poskuša dokazati, da slabo vidi, čeprav do zdaj še nikoli ni potreboval očal. Zatem pa je stopil do govorniškega pulta in dejal: »Rad bi videl, s kom govorim. Saj vas tudi sedaj slabo vidim, samo silhueto.« Po nekajminutnem razpravljanju je Kolar vendarle pojasnil, zakaj želi zamenjati zagovornika. »Niti enkrat se ni oglasil pri meni v zaporu. Ni ga zanimalo, kakšno je moje zdravje, ni se zanimal niti za druge stvari. Zanimalo bi ga lahko, ali je moje življenje v zaporu v redu, ali se da kaj narediti. Veste, ni vse tako rožnato,« je potarnal možakar, ki že od konca lanskega novembra sedi v priporni celici.
Igra z identiteto
Kot bi želel dokazati, da je resno bolan, je obtoženi nadaljeval s svojo igro: »Obtožba je nesmiselna, sloni na natolcevanjih. Jaz sploh nisem Slovenec. Jaz nisem ta človek in identiteto bi bilo treba preveriti. A sploh veste, da je to kaznivo, če imate zaprtega človeka, ki ima drugo identiteto.« Izvedeli smo, da je obtoženi že takoj po prijetju trdil, da on ni Tomi Kolar. A istočasno tudi ni znal pojasniti svoje identitete. Sprva naj bi preiskovalci celo malo podvomili, ali je prijeta oseba zares osumljeni morilec, a naj bi zatem dokazali, da bo na zatožno klop sedel zares pravi osumljenec.
Ker sodnica Dobčnik Šošteričeva ni želela več razpravljati z obtoženim o pravilnosti in nepravilnosti njegove identitete, ga je pozvala, naj podpiše vabilo za naslednji predobravnavni narok. Obtoženi je pod prisilo vzel v roke kemični svinčnik in želel na list pritisniti svoj avtogram. A si je tik pred zdajci premislil in kemični svinčnik zabrisal po mizi: »Jaz nisem Tomi Kolar, zato tega ne morem podpisati.«
Kdo je obtoženi, ki že dobre tri mesece sedi v priporu, bo treba preveriti na sodišču. Neuradno smo izvedeli, da o tem ni več dvoma in za rešetkami sedi pravi človek, četudi Tomi Kolar trdi drugače. Vsega nekaj ur po umoru so ga policisti namreč ujeli, ko je peš hodil nedaleč od slovensko-hrvaške meje.
Ne namerava priznati krivde
Četudi državna tožilka Mateja Artenjak včeraj sploh ni predstavila obtožnice za umor 41-letnega brezdomca Ludvika Pukšiča, pa smo izvedeli, da naj bi se obramba in tožilstvo pred časom pogovarjala o višini kazni za morebitno priznanje. Govor je bilo o nekaj več kot 20 let zaporne kazni. A kakor je bilo včeraj razumeti Tomija Kolarja, ta sploh ne namerava priznati krivde, da naj bi konec lanskega novembra v zapuščenih zaporih nedaleč od nakupovalnega središča Europark v Mariboru umoril svojega »sostanovalca« Ludvika Pukšiča. Njegovo okrvavljeno truplo je tragičnega dopoldneva našel njegov sostanovalec, 27-letni Denis Oman. Policisti so pokojnega našli ležati na jogiju sredi razdejane sobice, na truplu pa je bilo kar dvanajst vbodnih ran. Do osumljenca so se dokopali s pomočjo fotografij vseh brezdomcev, ki so jih pokazali Denisu Omanu. Ta je na sliki prepoznal Jureta, kot se je Tomi Kolar predstavil sostanovalcema v zaporu, ko sta se mu pridružila v propadajočih nekdanjih Titovih zaporih.
