Pacientovo stanje je bilo urgentno, obravnava pa ne

Ljubljana – Družina Štefana Medleta, ki je pred šestimi leti umrl za posledicami možganske kapi v novomeški bolnišnici, tej očita šesturno čakanje na preiskave, zaradi česar je njihov brat oziroma sin umrl dan po sprejemu. Prepričani so, da bi imel ob pravilnem ravnanju, predvsem pravočasnih in ustreznih preiskavah in terapijah, bistveno večje možnosti za preživetje oziroma bi njegovo smrt lahko preprečili. Toda izvedenka trdi drugače.

Svojci 55-letnega Novomeščana so prepričani, da obravnava in zdravljenje na nevrološkem oddelku novomeške bolnišnice nista bila pravilna.

Kot smo že poročali, se je možakar 26. novembra 2009 zjutraj slabo počutil, zato so sorodniki glede na nekatere simptome posumili na možgansko kap in poklicali dežurno urgentno zdravnico. Z napotno diagnozo motenj v govoru, glavobola in suma na možgansko kap je zanj odredila nujni reševalni prevoz v novomeško bolnišnico, a so ga tam prvič pregledali skoraj dve uri po prihodu na oddelek, računalniško tomografijo glave (CT), ki je pokazala obsežno možgansko krvavitev, so opravili skoraj šest ur po sprejemu, zaradi domneve zdravstvenega osebja o njegovi odvisnosti od alkohola pa diagnostika ni bila izpeljana po standardih obravnave akutne možganske kapi, poudarja pooblaščenec tožnikov David Sluga. Medle je naslednje jutro umrl.

Pomanjkljivosti

Komisija za izredni strokovni nadzor, ki ga je po dogodku odredil strokovni direktor novomeške bolnišnice, kot tudi komisija za ekspertni nadzor pri zdravniški zbornici sta ugotovili, da obravnava pacienta ni potekala po načelih najvišje stopnje nujnosti, kot bi morala upoštevajoč koncept Čas so možgani, nista pa ugotovili nevestnega zdravljenja.

Zaradi pomanjkljivosti, ki so jih odkrili med izrednim strokovnim nadzorom, je komisija izdala priporočilo o pripravi klinične poti za akutno možgansko kap. »Hitra diagnostika (CT glave) v duhu koncepta Čas so možgani ne bi spremenila poteka bolezni, ker je šlo pri pokojnem za možgansko krvavitev, ne za možgansko kap, pri kateri je hitra slikovna diagnostika (CT glave) nujni pogoj za uspešno zdravljenje,« trdijo v bolnišnici.

Da pacient ne bi mogel preživeti in da je zdravljenje potekalo v skladu z medicinsko doktrino in dobro klinično prakso v tistem času, ugotavlja tudi izvedenka nevrologije, ki jo je sodišče v pravdi pritegnilo k sodelovanju. Nevrologinja Marjetka Clemenz tako dodaja, da niti ob hipotetični možnosti, da bi bile opravljene laboratorijske preiskave in CT glave takoj ob nastanku težav, ne bi mogli z medicinskimi ukrepi spremeniti poteka dogajanja in izida bolezni.

Toda odvetnik Sluga je prepričan, da je izvedenka svoje zaključke o domnevno pravilni zdravstveni obravnavi podala povsem nekonkretizirano in brez kakršnekoli vsebinske obrazložitve, kar pušča vrsto pomanjkljivosti in nejasnosti glede pravno odločilnih okoliščin, navaja Sluga, tožniki pa so izvedenkinim ugotovitvam ugovarjali, a so njihove obširne pripombe ostale brez odgovora, pravi. Ker po odvetnikovem mnenju zaradi izvedenkine »strokovne neprimernosti« nejasnosti ne morejo odpraviti niti z dopolnitvijo mnenja niti zaslišanjem, je prepričan, da je treba postaviti drugega izvedenca, vendar se sodišče (za zdaj) zanj ni odločilo.

Očitno je, da se z bolnikom dve uri ni nihče ukvarjal in je šlo za prepozno ukrepanje in tudi kasnejše napačno zdravljenje, česar pa dopolnitev mnenja ne more izpodbiti, trdi Sluga, saj je izvedenka nevrologije na poziv sodišča svoje ugotovitve dopolnila z nekaj stavki, v katerih je ponovila, da je bolnik utrpel »masivno možgansko krvavitev s prehodom v celotni ventrikularni sistem, z edemom in herniacijo in ob motnjah koagulacije« ter da ni imel možnosti preživetja.

»Operacija ne bi pomagala«

Izvedenka je zato na včerajšnjem naroku dopolnila svoje mnenje in znova zatrdila, da je obravnava pokojnega Medleta potekala po pravilih stroke in da je prejel vso potrebno oskrbo. Pojasnila je, da je imel obsežno možgansko krvavitev, ki je urgentno nevrološko stanje in zahteva urgentno obravnavo, da pa operacija ni prišla v poštev, saj ne bi ničesar spremenila. »Idealno bi bilo, da bi v takem primeru pacienta v eni sobi pregledal zdravnik, v sosednji sobi bi opravili CT-diagnostiko, v naslednjem prostoru pa bi bil na razpolago kirurg«, česar v konkretnem primeru ni bilo. Vendar po mnenju izvedenke niti takšna idealna organizacija dela ne bi spremenila ničesar.

Sodišče je narok po izvedenkinem zaslišanju preložilo na februar in tožnikom (ter toženim) omogočilo 15-dnevni rok, da se kot laiki o novih stališčih izvedenke posvetujejo z ustreznimi strokovnjaki, kar jim bo v pomoč pri izrekanju o izvedenkini zadnji dopolnitvi mnenja, prav tako si bodo lahko pripravili vprašanja za njeno zaslišanje.

Pacientova brata in mati od bolnišnice in Zavarovalnice Maribor, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost, sicer zahtevajo skupaj 60.000 evrov odškodnine.