Tiskane izdaje
Ljubljana − Finančnik in podjetnik Pavel Koder tukajšnjega okrožnega sodišča niti v drugo ni prepričal, da se pred leti s poneverbo in zlorabo položaja ali pravic ni nezakonito okoristil s tujim denarjem. A bo imel tudi tretjo priložnost, saj je višje sodišče razveljavilo sodbo, s katero je bil obsojen na enotno kazen sedmih let zapora.
Zdaj že 81-letni Koder, ki je bil med drugim razvpit Elanov finančnik in so ga večkrat omenjali pri nenavadnih črnih računih nekdaj paradnega konja te gorenjske družbe, bo še tretjič sedel na zatožno klop ljubljanskega okrožnega sodišča, tokrat pred drugega sodnika. Višje sodišče v Ljubljani je namreč pritrdilo njegovi obrambi, da je bila v ponovljenem postopku kršena njegova pravica do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki bi ga lahko razbremenili.
Višji sodniki so v postopku našli še več drugih kršitev, med drugim Kodru in njegovemu zagovorniku sodišče ni dalo dovolj časa (le en dan), da prouči izvedensko mnenje. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do dela izvedenskega mnenja Anke Černe, ki je za obtoženega razbremenilno. Višji sodniki so ugotovili še, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izpovedi lastnika oškodovanih podjetij Ignaca Draškoviča in drugih prič. »V posledici navedenega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, utegne pa se tudi izkazati, da je bilo zmotno ugotovljeno,« so višji sodniki nakazali tudi, kako bi se lahko končalo tretje sojenje.
Del obtožbe so zavrnili
Koder je bil obsojen na eno leto in deset mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, tri leta in osem mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in ob upoštevanju že pravnomočne obsodbe Okrožnega sodišča v Kranju zaradi goljufije (obsojen je bil na dve leti in dva meseca zapora, kazen je prestal na Dobu, op. p.) so mu izrekli enotno zaporno kazen sedem let zapora. Sodišče je še sklenilo, da se prizna skoraj 1,2 milijona evrov premoženjskopravnega zahtevka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
Tožilstvo mu je v tem primeru očitalo, da je na prelomu tisočletja zlorabil položaj ali pravice pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj si je kot direktor družb Maygut in Mikona nezakonito prilastil veliko premoženjsko korist. Kot smo poročali na začetku sojenja, si je po očitkih tožilstva na škodo gradbenega podjetja Maygut, d. o. o., med majem in decembrom 2000 prilastil slab milijon evrov. Kot direktor družbe je menda računovodkinji naročil, naj izpolni naloge za nakazila z žiro računa družbe na njegov osebni račun, nekaj denarja (dolarjev, šilingov in nekdanjih tolarjev) pa je dvignil v gotovini. Kot direktor družbe Mikona, d. o. o., registrirane za trgovino s farmacevtskimi izdelki, je z računa podjetja med avgustom 1999 in aprilom 2001 naročil dvig gotovine kot akontacijo potnih stroškov oziroma je dvignil skupaj slabih 200.000 evrov. Družbo Vito, d. o. o., katere prokurist je bil, naj bi med novembrom 2000 in aprilom 2001 oškodoval za 46.753 evrov, ki jih je dvignil z računa v avstrijski banki, a je bila nato obtožba v tem delu zavrnjena.
Nič ni delal brez vednosti lastnika družbe
Izvedenec ekonomske stroke je že na prvem sojenju (obsodilna sodba je bila pozneje razveljavljena in vrnjena v ponovno presojo isti sodnici) pojasnil, da Koder denarja, ki ga je dvignil z dveh avstrijskih računov družb, ni polagal ne pri blagajnah oškodovanih podjetij ne pri blagajni takratne agencije za plačilni promet, kjer so oškodovana podjetja imela odprte žiroračune. Da je prikazoval uspešnost njihovega poslovanja, pa je izdajal račune družbam, ki niso obstajale. V drugo pa je sodna izvedenka navedla, da nekateri računi niso verodostojne knjigovodske listine, saj očitno niso bili sestavni del poslovnih knjig oškodovanih družb. Izpostavila je, da obtoženi kot fizična oseba s temi računi sploh ne bi smel razpolagati. Močno obremenilne so bile tudi ugotovitve, da ni dokazov, da bi bil denar, dvignjen z bančnih računov v tujini, porabljen za poslovanje družb Maygut in Mikona.
Koder je sicer sodnico v zagovoru prepričeval z besedami: »Marke, šilinge, niti tolarja nisem porabil zase.« Trdil je, da ničesar ni naredil brez vednosti in dovoljenja lastnika Draškoviča. Prav ta je menda zahteval, naj se posli vodijo v tujini, bančni računi družb v Sloveniji pa so bili tako in tako prazni. »Tudi iz kreditnih pogodb izhaja, da je bilo dogovorjeno in zahtevano, da posli potekajo v tujini,« je prepričeval sodnico.
Obtoženi sicer ni zanikal dvigov z avstrijskih bančnih računov, a je trdil, da je šel denar v roke Bojanu R., ki je bil za lastnika družb zelo pomemben in ga je zadnjega odpustil iz podjetja Mikona. »Denar je šel za potrebe družbe Mikona, s čimer se je Draškovič strinjal.«
