Po splavu je rodila dvojčka

Ljubljana - Sodniki namreč ugotavljajo, da ne gre za nestrokovno ravnanje, temveč za komplikacijo, zato bolnišnica ni odškodninsko odgovorna. So pa sodniki odgovornost pripisali dekletovi izbrani ginekologinji v zdravstvenem domu, ki je po posegu spregledala znake (še vedno trajajoče) nosečnosti. Dekle je zanosilo kot mladoletnica in ni videlo drugega izhoda kot splav, zato jo je toliko bolj presenetilo, da ta ni bil opravljen. Vložilo je tožbo proti splošni bolnišnici, tožila je tudi zdravstveni dom, kjer je zaposlena njena ginekologinja, in zavarovalnico zaradi plačila 28.908 evrov. Mariborsko okrožno sodišče je njeno tožbo najprej v celoti zavrnilo. Višje sodišče je na njeno pritožbo del sodbe, ki se nanaša na bolnišnico, potrdilo in bolnišnico pravnomočno opralo odgovornosti. Razveljavilo pa je tisti del, ki se nanaša na odgovornost ginekologinje v zdravstvenem domu, zato je okrožno sodišče o tem odločalo znova.

Iz izvedenskega mnenja, ki ga je za potrebe postopka izdelala komisija za izvedenska mnenja ljubljanske medicinske fakultete, namreč izhaja, da je izbrana ginekologinja, ki je pregledala dekle mesec dni po splavu, spregledala oziroma napačno ocenila velikost njene maternice in s tem povezan sum, da nosečnost morda le ni prekinjena. Pri takšnem sumu bi morala opraviti ultrazvočno preiskavo, da bi sum na nosečnost potrdila ali ovrgla, a tega ni storila. Takšno ravnanje ginekologinje po mnenju sodišča predstavlja nevestno, neskrbno in nestrokovno ravnanje, ki ni v skladu s standardnimi pravili stroke oziroma profesionalnim ravnanjem, zaradi česar je njena delovna organizacija odškodninsko odgovorna.

Okrožno sodišče je tožnici v skladu s stališčem višjega sodišča zaradi pretrpljenega strahu prisodilo 4172 evrov odškodnine z obrestmi od aprila 2001 oziroma novembra 2002. Ni pa ji prisodilo odškodnine za telesne in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prav tako ne rente, saj meni, da otrok, četudi rojen proti željam staršev, ne more predstavljati premoženjske škode, starši pa so otroke dolžni preživljati. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je bil poseg prekinitve nosečnosti izpeljan v skladu s pravili znanosti in stroke, zato ni odškodninske odgovornosti bolnišnice. Zdravniška doktrina v tistem času ni zahtevala, da se uspešnost splava preverja z ultrazvokom, dejstvo, da se je nosečnost ohranila kljub splavu, pa je eden od možnih zapletov, so pojasnili izvedenci, njihovo stališče pa je sodišče sprejelo v celoti. Sodišče prav tako meni, da so bila dekletu v vseh fazah posega pojasnjena tveganja in možni zapleti, zato ni mogoče govoriti o kršitvi pojasnilne dolžnosti, kot zatrjuje tožnica.

Čeprav dogodek sega v konec prejšnjega stoletja, zadeva še ni dobila pravnomočnega sodnega epiloga. S sodbo, ki se nanaša na zdravstveni dom, se trenutno po pritožbah obeh strani ukvarja višje sodišče, o morebitni odgovornosti bolnišnice pa bodo imeli zadnjo besedo vrhovni sodniki, kamor je dekletova pooblaščenka odvetnica Mateja Končan Verstovšek že pred dvema letoma vložila revizijo. Odvetnica opozarja, da ni dokazov, da so zdravniki dekletu pred posegom pojasnili vse možne komplikacije, saj o tem ni nobenega listinskega dokaza. Glede odgovora na vprašanje o (ne)strokovnosti opravljenega splava se pri odvetnici poraja dvom o objektivnosti izvedenskega mnenja komisije, sodišče pa kljub vztrajanju tožnice ni angažiralo drugega izvedenca medicinske stroke.

Kot poudarja odvetnica, je bil eden od razlogov za splav pomanjkanje denarja, zato ne drži, da tožnica z rojstvom otrok ni utrpela premoženjske škode, kot trdita okrožno in višje sodišče. Zaradi nestrokovno opravljenega splava in posledičnega rojstva otrok se je dekletu življenje popolnoma spremenilo, zaradi česar ji je nastala tudi nepremoženjska škoda, za kar bi morala odgovarjati tudi bolnišnica, tožnici pa pripada tudi mesečna renta, še meni odvetnica. Dekle sicer od vseh treh toženk zahteva skupaj 40.727 evrov za odškodnino in rento.