Tiskane izdaje
Ljubljana - V bran suspendirani kriminalistki Maji Tanasić so stopili avtorji nepodpisanega pisma generalnemu direktorju slovenske policije Janku Goršku, ki se predstavljajo za uslužbence Policijske uprave Ljubljana.
Tridesetletno policistko je doletel suspenz, po neuradnih podatkih pa prejšnji teden tudi izredna odpoved delovnega razmerja zaradi sumov, da je po zločinu skrivala 26-letnega Blaža Ereiza, ki je 21. junija umoril kresniško poštno uslužbenko Anico Likovič.
»Nisem skrivala Blaža Ereiza, nisem bila njegova punca in žalostna sem, da moji šefi tako izrabljajo družino te uboge ženske iz Kresnic. Se jim ni zgodilo že dovolj hudega, da si morajo zdaj misliti še, da je imel kriminalec zaledje pri kriminalistki? Da je Ereiz osumljen, sem zvedela šele dva dneva pozneje, 23. junija zjutraj je na sestanku njegovo fotografijo pokazal moj nadrejeni Valter Zrinski. Dejala sem, da ga poznam, saj je prijatelj mojega nekdanjega partnerja, in o tem sem tudi sestavila uradni zaznamek,« se je Maja Tanasić za nas odločila predstaviti svojo plat zgodbe.
»Začel se je pravi teror«
S sestanka je morala na oddelek za krvne delikte pri GPU, kjer so jo pričakali vodja oddelka Darko Delakorda ter kriminalista Dušan Mikolčevič in njegov kolega Pavle Povirk.
»Začel se je pravi teror, od mene so zahtevali, naj pokličem Ereiza in uredim srečanje z njim, da ga bodo potem dobili. A priklicati se ga ni več dalo, saj so mu že prej telefonirali s policije in ga povabili na informativni razgovor, zato je izključil mobilnik. Delakorda je zahteval, da se s službenim avtom odpeljem v Litijo k njegovi stari materi, ga nekako zvabim tja, za vse drugo pa bodo že poskrbeli specialci. Temu se je uprl Zrinski, češ da ne bo izpostavljal mojega življenja.«
Popoldne, nadaljuje Tanasićeva, sta se s partnerjem odpravila v kitajsko restavracijo v bližini železniške postaje. Nenadoma je v sosednjem lokalu zagledala Ereiza.
»Pograbila sem telefon in poklicala Zrinskega.« Sledila je bliskovita akcija in Ereiz se je znašel v lisicah, »v uradnem zaznamku pa ni niti s črko omenjeno, da so ga dobili prav zaradi mojega klica, piše, da so vse sami opravili na PP Center«.
Še isti dan je zvedela, da jo na policiji obtožujejo, da je bila Ereizova punca in da ga je skrivala po zločinu, ter da jo bodo zaradi tega ovadili in predali skupini tožilcev za pregon organiziranega kriminala, kar so tudi storili.
»Preiskali so moj avto in stanovanje, razen nekih britvic niso našli ničesar. Ne poznam vsebine kazenske ovadbe proti meni, ne vem niti, česa sem osumljena.«
Nadrejeni so ji dali
zaščitni jopič in solzivec
Kljub vsemu pa ne more z gotovostjo zatrditi, da Ereiz v kritičnem času res ni bil v njenem stanovanju. »Dan po umoru sem bila službeno v Trbovljah, soseda pa je videla nekoga, kako poskuša skozi okno splezati v moje pritlično stanovanje, in ga je šla opozorit, naj tega ne počne. Če je bil to on, je vstopil brez moje vednosti in dovoljenja.«
Na očitke, da mu je najprej dala zatočišče, potem pa poskušala zakriti sledi s tem, da se je odpravila na prizorišče zločina med kolege, kjer je še vedno potekala preiskava, pa odgovarja: »Poklical me je moj nekdaj nadrejeni na materialnih dokazih Robert Praček, ki je sodeloval pri ogledu, naj se med vračanjem iz Trbovelj ustavim tam, da gremo na kavo in malico. Res sem bila v Kresnicah, Praček mi je še pokazal, kako poteka delo na terenu, jemanje prstnih odtisov.«
Pravi tudi, da se počuti ogroženo. »Bojim se predvsem za svojega 11-letnega otroka, saj je policija dala moje osebne podatke v javnost, potem pa me je začel nekdo zasledovati. Povedala sem nadrejenim, dali so mi zaščitni jopič in solzivec.«
Sicer pa, doda ob koncu, se ji svita, v katerem grmu tiči zajec: »Vedela sem za kar nekaj naših kriminalistov, ki so vzbujali upravičen sum, da sodelujejo v kaznivih dejanjih in prejemajo podkupnine. Moj poklic je, da ukrepam, zato sem zadevo predala službi generalnega direktorja policije.« Pa se ni nič zgodilo, le naslednji dan so ji menda zapretili z odpovedjo.
Na policiji napovedujejo ovadbe zoper pisca
»Zaposleni na PU Ljubljana« so v anonimnem pismu zapisali, da policija že leta sama obvešča medije o določenih informacijah, ki so ali resnične ali pa ne, in da je Tanasićeva žrtev podlih igric na policiji.
V pismu so opisani tudi postopki, o katerih je za Delo spregovorila kriminalistka, in tudi, kako da je Tanasićeva stopila na prste kriminalistom, o katerih se ve, da jemljejo podkupnine in so vpleteni v kazniva dejanja, o čemer je pred časom tudi neposredno poročala generalnemu direktorju policije Janku Goršku.
Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostjo za področje kriminalitete, je potrdil, da je Goršek anonimno pismo, ki opisuje več primerov domnevnih kaznivih ravnanj policistov, 30. avgusta tudi prejel.
Sporočil je, da pisanje sicer obravnavajo in preverjajo njegovo resničnost, da pa na podlagi prvih podatkov že lahko zatrdijo, da so trditve v pismu neresnične, saj so bili vsi v pismu opisani postopki policistov izvedeni zakonito in strokovno.
Celo več. Menegalija je povedal, da so zapisi v pismu za nekatere policiste žaljivi, zato bodo tisti, ki so v njem navedeni in »s trditvami grobo napadeni, podali ustrezne predloge za uvedbo kazenskega pregona zoper storilca zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve«.
To bo storil tudi Goršek, ki stoji za zakonitim in strokovnim delom policistov in kriminalistov ter odločno obsoja, da se njihovo profesionalno in predano delo izkorišča za blatenje uspešnih kriminalističnih preiskav in osebna obračunavanja.
»Anonimke so pogost pojav«
Menegalija je v zvezi z anonimko še zapisal, da vse kaže na to, da za pismom sploh ne stojijo zaposleni na ljubljanski policijski upravi, temveč da je anonimni pisec osebno in neposredno vpleten v dogajanje, ki je bilo predmet notranje preiskave na policiji.
»Vodstvo Policijske uprave Ljubljana bo zato naredilo vse, da se zaščitita integriteta in varnost policistov, ter sprožilo ustrezne ukrepe,« je povedal Menegalija in dodal, da so tovrstna anonimna pisanja ob izrekanju ukrepov proti policistom, ki so se znašli v notranjih preiskavah, pogost pojav.
Pisanja so po besedah Menegalije praviloma vedno usmerjena proti vodstvu in drugim osebam na policiji, o katerih njihovi avtorji menijo, da so odgovorni za notranje postopke zoper njih.
Z anonimnimi navedbami, še trdi, se je tudi zelo težko argumentirano soočiti in na njih odgovoriti, »če na drugi strani ni podana argumentacija« oziroma na podlagi pisanja navedb ni mogoče dokazati.
