Tiskane izdaje
Ljubljana - Ko so sodni mlini po več letih zmleli oprostilno sodbo, so morali šest milijonov evrov zaplenjenega denarja vrniti.
Alexander G. Achenbach od države zato zdaj zahteva slabega 1,3 milijona evrov odškodnine. Zgodba o zajetnem kupu domnevno umazanega denarja se je tako s kazenskega oddelka koprskega okrožnega sodišča zdaj preselila na pravdni oddelek ljubljanskega okrožnega sodišča.
Začelo se je leta 1996, ko je Banka Koper urad za preprečevanja pranja denarja obvestila o sumljivih transakcijah, bilo jih je za kar takratnih 12 milijonov nemških mark.
Podjetje Sealand Trade Developement Authority, lastnik je bil Alexander G. Achenbach, je imelo korenine v virtualni državi Sealand, račun na Banki Koper pa je odprl s ponarejenim potnim listom.
Po prepričanju preiskovalcev je podjetnik s tem poskušal izkoristiti naš bančni sistem za pranje denarja, ki je menda izviralo iz nezakonitih piramidnih iger na srečo in goljufij.
Mimogrede, Achenbach je bil v Nemčiji zaradi podobnih nečednosti že obsojen, njegovo ime pa se pojavlja tudi v drugih kazenskih spisih evropskih držav.
Ker so obstajali utemeljeni sumi, da se Achenbach ukvarja s pranjem denarja, so mu 26. marca 2007 blokirali račun in zasegli nekaj več kot šest milijonov evrov.
Na pobudo urada za preprečevanje pranja denarja je državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo proti Achenbachu ter zakonca Josefa in Evo Baier. Preiskovalni sodnik se je z zahtevo strinjal in preiskavo končal v drugi polovici leta 2000.
Proti trojici so napisali obtožbo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja, proti dvema osebama pa še zaradi ponarejanja listin.
Septembra 2003 je obtožnica postala pravnomočna, a očitke o ponarejanju listin so ločili in jih odstopili koprskemu okrajnemu sodišču. Ko so se sodniki koprskega okrožnega sodišča poglobili v očitke o pranju denarja, so sklenili, da jim krivda ni dokazana, postopek zoper ponarejanje listin pa je zastaral.
Potni list države Sealand
Tožilstvo po oprostilni sodbi ni vrglo puške v koruzo in se je pritožilo, vendar neuspešno. Višji sodniki so pritožbo zavrnili z obrazložitvijo, da je davčna utaja lahko predhodno kaznivo dejanje pranja denarja, vendar obtožencem ni mogoče dokazati, da so denar prenakazovali v Slovenijo zaradi utaje davka.
Glede ponarejenih potnih listov virtualne države (mimogrede, kneževino Sealand so leta 1967 razglasili v Severnem morju, nedaleč od Velike Britanije, na 550 m² opuščene platforme) je sodišče ugotovilo, da ta država res ne obstaja, vendar pa očitno ni bilo nobene ovire, da zato ne bi mogla komunicirati s subjekti mednarodnega javnega prava.
Obtoženci so se z lažnimi potnimi listi predstavljali tudi drugod, zato jim ni mogoče očitati, da so to počeli pri nas izključno zaradi pranja denarja, »to kaže bolj na prizadevanja za uveljavitev mednarodne potrditve pravnosti samooklicane države«, je še zapisalo višje sodišče.
Po pravnomočni oprostilni sodbi je ostalo odprto še vprašanje zaseženih milijonov na bančnem računu Achenbacha. Tožilec je menil, da ni pogojev za vrnitev denarja neobstoječemu podjetju, ki naj bi imelo sedež v neobstoječi državi.
A vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, saj je menilo, da je bil denar zasežen na računu z imenom imetnika računa, »zato ni logično, da ta družba ne bi bila obstajala takrat, ko je bil denar zasežen oziroma ko ji ga je bilo treba vrniti«.
Ko je Okrožno sodišče v Kopru marca 2005 izdalo sklep, da se zaseženo premoženje vrne, se je znova zapletlo. Na obtoženčev račun v Banki Koper ga niso mogli vrniti, saj je posloval s ponarejenimi dokumenti neobstoječe države.
Podjetnik je zato sodišču poslal pooblastilo, naj 6.022.158 evrov nakažejo na račun odvetnika Danijela Starmana. Tožilstvo se je temu uprlo, saj je bilo pooblastilo izdano v imenu družbe, ki je ni.
Sodišče je ugovor sprejelo, a so novembra 2005, čeprav niso dobili potrdila o registraciji podjetja (tega pravzaprav od neobstoječega podjetja ni mogoče dobiti), denar nakazali na odvetnikov račun.
Pričakuje denarni obliž
Obtoženi je prepričan, da mu je slovensko pravosodje z zasegom premoženja povzročilo za slabega 1,3 milijona škode, zato je sklenil to izterjati v pravdnem postopku - odškodninsko tožbo je vložil 18. novembra 2010.
A to ne bo tako preprosto, saj državno pravobranilstvo odgovarja, da se vračilo začasno zaseženih sredstev opravi v nominalnem znesku, brez obresti. Poleg prepričanja, da Achenbach do odškodnine nikakor ni upravičen, ugovarjajo tudi zaradi zastaranja tožbenega zahtevka.
Na tajnem poravnalnem naroku se državna pravobranilka Mojca Modic Zule in Achenbachov pooblaščenec, odvetnik Janez Starman, nista dogovorila, zato bo, kot kaže, o upravičenosti tožbenega zahtevka odločalo ljubljansko okrožno sodišče.
Pravda se bo nadaljevala sredi januarja.
