Policija mora v družino vstopiti skozi vrtljiva vrata

Ljubljana – Čeprav se pogled na nasilje v družini spreminja in potrebujejo zdaj žrtve veliko manj časa kot pred leti, da zberejo pogum in odidejo iz nasilnega odnosa, pa nekatere stvari ostajajo enake. Povzročitelji nasilja so tako še vedno dobrodošli v objemu svojih mater, ki za sinove iščejo opravičila in izgovore, sosedje, ki bi sicer šli v vojno zaradi petih centimetrov zemlje, pa se v tuje zadeve nočejo vpletati.

Neža Miklič, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi, kljub zadnjim odmevnim primerom družinskega nasilja, ki so se končali tudi tragično, pravi, da ni mogoče govoriti o povečanju tovrstnih kaznivih dejanj. Je pa po njenem mnenju seveda vsako družinsko nasilje nepotrebno, za preprečevanje teh pojav pa bi več morali storiti vsi in storilcem poslati jasno sporočilo, da je takšno vedenje nesprejemljivo.

Poleti in ob koncih tedna je več nasilja

Poletne počitnice so čas, ki naj bi ga ljudje namenili skupnemu preživljanju prostega časa. A v družinah in odnosih, kjer so prisotni prepiri in nasilje, je ravno intenzivna prisotnost partnerjev lahko povod za oboje. »Tako je tudi največ kaznivih dejanj ob koncih tedna, ko so ljudje doma, in ne med tednom, ko imajo obveznosti in sta partnerja vsak v svoji službi,« pravi Mikličeva. Vzroki za nasilje so najrazličnejši, od nasilnega odnosa v preteklosti do osebnostnih težav ali duševnih motenj ter drugih zunanjih vzrokov, zato je na splošno o tem težko govoriti.

Da so se na tem področju vendarlezgodile spremembe, kaže podatek, da je pred petnajstimi leti ženska, ki je bila žrtev nasilja, potrebovala od deset do 15 let, da je zapustila nasilnega partnerja. Zdaj povprečno kovčke spakira po petih letih. »Pomembno se mi zdi, da pozornost namenjamo mladim parom in tistim, ki šele začenjajo skupno pot. Mlade ženske morajo doumeti, da pretirane naklonjenosti, kot je, na primer, stalno preverjanje na družabnih omrežjih in nenehno klicarjenje, ne jemljejo v pozitivnem smislu, češ 'kako me ima rad', temveč da v tem prepoznajo posesiven odnos,« opozarja Mikličeva.

V spor zaradi zemlje, ne pa tudi v bran otroku

Žal pa je še vedno tako, da se ljudje preprosto nočejo mešati v tuje zadeve, ko gre za družinsko nasilje. »Včasih v medijih vidim, da se ljudje z lahkoto izpostavljajo in pred kamero razlagajo podrobnosti tega, kar se je zgodilo, in opisujejo, da so pravzaprav vsi vedeli za nasilje in da je to nesprejemljivo. Ko pa od takšne osebe policist želi dobiti koristne informacije, interes v trenutku izgine. Priče izražajo strah pred storilci in maščevanjem, čeprav niso ogroženi ali v neposredni nevarnosti. Žal to velja tudi, ko gre tudi za otroke. Odrasla oseba, po možnosti celo strokovnjak, tako izraža pomisleke, da bi ukrepal, da s tem ne bi storil še več škode, ali pa se preprosto noče vpletati. Čeprav gre za otroke, ki so že po biološki plati zelo ranljivi, ljudje najdejo ogromno razlogov, zakaj ne ukrepati,« pravi Mikličeva vsem tistim, ki v svoji okolici zaznavajo nasilje, in jim sporoča: »Kot javnost moramo zavzeti jasno in glasno stališče, da to ni sprejemljivo. Če neka družina dobi takšno sporočilo, bi se morda začela drugače vesti. Postopki so res naporni, a bistveno manj kot za žrtve nasilja.« Bojazni pred sodiščem pa ne razume povsem, ko pa je za Slovence »tožarjenje« na sodiščih skoraj nacionalni šport.

»Če nekdo nima nobenih zadržkov iti v 'vojno' s sosedom zaradi petih centimetrov zemlje iz časa svojih prednikov, pri nasilju v sosedovi družini najde nešteto zadržkov, zakaj se noče vpletati. Ampak iz vloge žrtve je pomembno, da se ljudje vpletejo in s tem dajo tudi žrtvi sporočilo, da obstaja rešitev. Ko pride na dom policija, nasilje sicer zaustavi, ampak ali ga prekine? Partnerja sta ponavadi tako ujeta v neki odnos in preplet intime, vežejo pa ju še otroci in premoženje, da je nujno potreben tudi vstop drugih institucij. Sicer se stari vzorci vedenja in nasilja hitro ponovijo. Čeprav je to težko, naporno in agresivno, je večkrat to edino, kar storilec in žrtev poznata,« pojasnjuje Mikličeva.

Storilcu bi družba morala postaviti ogledalo, a se večkrat zgodi ravno obratno. Za slovensko okolje je po besedah Mikličeve značilno, da policija izreče prepoved približevanja, povzročitelj nasilja pa gre nazaj v matično družino k svoji mami, ki ga brezkompromisno sprejme, opravičuje njegovo ravnanje, ga minimalizira in išče krivdo v drugih. »Mati ne bi smela dajati potuhe svojim odraslim nasilnim sinovom,« opozarja Mikličeva in dodaja, da je še vedno problematičen tudi odnos do alkohola, ki je v naši družbi prisoten od rojstva otroka do smrti s pogrebščino. »Čeprav je ta postal nesprejemljiv, ko gre za promet, se še vedno razume kot sredstvo za lajšanje stiske in kot olajševalno okoliščino, ki je privedla do tragičnih posledic. Če te nekdo doma živcira, je še vedno sprejemljivo, da se v gostilni napiješ in greš nato domov, kjer je lahko hitro vse narobe,« opozarja Mikličeva.

Policija družini ne sme biti najboljši sosed

Policija se večkrat spopada z očitki, da v kakšnem primeru ni ukrepala dovolj. »Mislim, da policija veliko število kaznivih dejanj uspešno prepreči, se pa bojim, da vsega ni mogoče,« pravi Mikličeva in dodaja, da morajo policisti, ko zaradi nasilja pridejo domov, svoje delo opraviti hitro, kratko in intenzivno oziroma, kot temu pravi, vstopati morajo skozi vrtljiva vrata: »Policija družini ne sme biti najboljši sosed, temveč mora biti sporočilo uniforme oziroma države, da gre pri nasilju za kaznivo dejanje, ki ga na tem mestu prekinja. A žrtev in storilec bi mogla dobiti tudi sporočilo, da ne bosta zmogla, če ne dobita strokovne pomoči. To je jasno, ko se vračamo v iste družine, ko na primer izrečemo prepoved približevanja in ugotavljamo, da se kljub temu dogajajo številne kršitve, prijavljene in neprijavljene.« Ko vstopi policija v družino, se temelji družine namreč zamajejo in se spremenijo pozicije moči. Kdor je obvladoval družino, pa bo storil vse, da spet dobi svojo moč.

Tudi ker žrtve, ki v strahu za svoje življenje in življenje otrok pokličejo policijo, kasneje nemalokrat umaknejo prijavo, bi bilo po mnenju Mikličeve idealno, da bi v družino skupaj s policijo vstopile druge institucije, poleg centrov za socialno delo tudi zdravstvo in šolstvo, kot imajo urejeno na primer v Bosni in Hercegovini. »Vem, da imamo vse službe finančne in kadrovske probleme. A prepričana sem, da bi takšno pravočasno ukrepanje dolgoročno pomenilo majhno ceno, saj bi imele druge institucije manj dela. Na račun takšne družine živi cel aparat, od psihologov, psihiatrov, raznih oblik terapevtske obravnave in drugih zdravstvenih delavcev, pa bi to lahko zajezili na samem začetku, ko se neki otrok, na primer, še ne bi navzel slabih vzorcev. Račun obravnave neke osebe nasilja v družini, ki je zdaj stara 40 let, je zelo visok, če pomislimo, kaj bi ta človek sicer lahko dosegel v življenju,« pravi.