Tiskane izdaje
Maribor - »Če se hočemo res iti ena na ena, se lahko pri športu zmeniva. Na tatamiju,« je med čustvenim pričanjem poudaril nekdanji policist Jernej Mažgon. Njegov bivši kolega Marko Černel ga je namreč neupravičeno aretiral na 3. mariborski vstaji in se zaradi tega znašel v sodnem postopku.
»Ko je rekel 'Na tla, na tla!' smo avtomatsko legli na tla. Dobil sem dva udarca s tonfo, čeprav na nas ni bilo treba narediti nobenega ključa (strokovni prijem, op. p.), ker smo vse naredili sami,« je povedal Mažgon, ki se po izstopu iz policijskih vrst preživlja z glasbo.
»Razumem policiste, da so bili jezni, a predolgo so čakali, tudi šefi so predolgo čakali. In zdaj tu sedi en policist. Vsi smo v istem dr..., policisti in demonstranti. Nimam osebnih zamer zoper Marka, a mislim, da on ne ve, kakšne posledice je pustil v mojem življenju. Ne bi rad, da izgubi službo, želim, da bi postal boljši človek,« je dejal Mažgon.
Specializirana državna tožilka Mojca Gruden je policistu Marku Černelu naprtila več kaznivih dejanj, ki da jih je zagrešil na tretjem protestu zoper bivšega župana Maribora Franca Kanglerja. Najhujši očitek je kriva izpovedba, ker da je vztrajal, da je Mažgona in njegovega bratranca Gregorja Bratino videl metati kocke, čeprav sta kasneje z videoposnetkom oba dokazala nasprotno. Poleg tega je Grudnova v obtožnici nanizala še pet kaznivih dejanj: dvakrat nevestno delo v službi, dvakrat ponarejanje uradnih listin in poškodovanje tuje stvari, ker je Bratini ob aretaciji pohodil fotoaparat in ga uničil.
»Sem policist z dušo in telesom,« je poudaril Černel in omenil, da je doslej že prejel odlikovanje bronasti ščit ter medaljo za požrtvovalnost. A protesti so bil zanj kljub temu zelo stresni, deležen je bil groženj občanov, vanj so metali predmete, ga pljuvali in šikanirali: »Bal sem se za lastno varnost.«
Povedal je, da so bili policisti tega dne v službi 12 ur, bili so premraženi in lačni, a kljub temu je prepričan, da je vse ukrepe - aretiral je več protestnikov - izvajal skladno z zakonom in pooblastili. Očitana kazniva dejanja je zavrnil.
»Ali je kdor koli od teh protestnikov rekel jaz sem tisti, ki je metal predmete?« je zanimalo Černelovega zagovornika Janeza Koščaka. »Vsi so se zgovarjali, da so slučajno tam.« »Ste od koga slišali, da mu je žal, da je to storil?« »Ne.« »Zakaj so pa ravno vas potegnili iz te množice policistov?« je zanimalo sodnico Barbaro Nerat. »Glede na to, da nista bila obsojena (Bratina in Mažgon, op. p.), se mi zdi, da sem zdaj jaz grešni kozel,« meni Černel.
Pojasnil je, da zoper Bratino in Mažgona, ki se nista upirala, uporabil strokovni prijem, ker je tako ocenil. Pridržanja pa ni odredil on, marveč ju je le prijel, v kartonček pa je vpisal to, o čemer je še danes trdno prepričan, torej, da sta v policiste metala razne predmete. V uradni zaznamek ni vpisal nič lažnega, je poudaril, na kamero pa tudi ni stopil namenoma: »Pravzaprav niti ne vem, če sem stopil nanjo, ker je takrat na tleh ležalo več predmetov.«
A prostovoljni gorski reševalec Gregor Bratina je izpovedal povsem drugače. »Ker sem želel posneti prijetje, sem kamero obrnil v zrak, on pa jo je s peto pohodil. Roke so mi zvili na hrbet in me postavili k steni.«
Da bi Bratina na protestih razgrajal, mu ni prišlo niti na misel: »Jaz ljudem pomagam. S policisti sem do sedaj vedno dobro sodeloval in še zdaj sodelujem.« Pojasnil je, da je na protest prišel zgolj zato, da bi dogajanje ovekovečil s kamero in ga objavil na spletu. In prav ti posnetki so ga rešili sodnega postopka.
»Ste stoodstotno prepričani, da policist, o katerem govoriva, sedi v dvorani?« je zanimalo sodnico Barbaro Nerat. »Da. V marici je snel čelado in tam sem ga je videl v obraz,« je odvrnil Bratina ter Černela celo vzel nekoliko v bran. Dejal je, da ni bil nesramen, bolj se mu je v spomin vtisnil odnos neke svetlolase policistke, ki ga je označil za sadističnega.
Bratina je na policiji spominsko kartico potisnil v žep nekemu fotoreporterju, ki so ga policisti pridržali skupaj z njim in Mažgonom, saj je bil prepričan, da bodo edino njega izpustili na prostost. Posnetki namreč na policiji niso zanimali nikogar, je dejal, v podpis so mu dali zapisnik, ki ga je pred tem policist prepisal in se je nanašal na fanta, ki je priznal metanje kock. Kajpak, tega ni želel podpisati, smel je poklicati le punco, ki ji je povedal, da bo prišel domov kasneje, saj so mu policisti rekli, da bo smel domov po koncu protestov. A to se ni zgodilo, znašel se je v pridržanju, kjer mu vso noč v mrzli garaži niso omogočili odhoda na stranišče.
»Kako danes gledate na njega, glede na to, da delujete kot zelo sočutna oseba?« ga je vprašala sodnica. »Marku sem oprostil, ne gojim osebnih zamer do njega,« je odgovoril Bratina, ki pa kljub temu terja 3900 evrov odškodnine.
Njegov bratranec Mažgon zahteva malenkost več, okrogle štiri tisočake, in to zaradi duševne stiske. Pravi, da se je njegovemu očetu, ki je že tako bil bolan, zdravstveno stanje v tistem času še poslabšalo zaradi stresa. Jernej Mažgon z vzdevkom Jerry je bil namreč v priporu po nedolžnem kar 22 dni, za kar je kasneje od države dobil odškodnino v višini 50 evrov za vsak dan pripora. »Edino zadoščenje bi mi bilo, da ta človek tukaj postane boljši človek, da se preneha z lažmi,« se je obrnil proti Černelu, ki je ves čas strmel vanj in ga pozorno poslušal.
»Glede na to, kako so posredovali, bi nas morali zapreti vse. Jasno mi ni le, zakaj so se začele te laži. 22 dni sem sedel in se spraševal, kdo je ta Marko Černel. Šlo mi je na jok. Nekdo je metal, samo ne jaz in ne Gregor. Nisva se nič upirala in dal nama je občutek, da bo vse v redu, da gremo do marice in bomo tam razčistili zadeve. Policistom sem zaupal,« je poudaril Mažgon.
Ko je Mažgon od Černela ob aretaciji zahteval podatke, mu jih ta ni dal. Odvrnil mu je le, da je pripadnik posebne policijske enote in ga potisnil ob rob marice, trdi Mažgon. »Je bilo tako?« je pogledal Černela, a ta očitno ni niti trznil. »Vsaj prikimaj z očmi.«
