Poškodovati sebe, čeprav v prometni nesreči, ni kaznivo

Ljubljana – Tožilstvu na okrožnem, višjem in vrhovnem sodišču ni uspelo s pregonom osumljenega T. Š., ki je z nevarno vožnjo pod vplivom prepovedanih drog povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba lažje poškodovana, druga pa težje. Težje poškodovan udeleženec nesreče je bil namreč sam.

Potem ko je okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici zoper T. Š. zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 4. odstavku 324. člena in odločilo, da vsi stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, je tudi Višje sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno. A je zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, prepričan, da sta sodišči ravnali napak.

Kot je namreč poudaril vrhovni državni tožilec, sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli stališče, da dejanje, kot je opisano v izreku zahteve za preiskavo, po zakonu ni (tako hudo) kaznivo dejanje, ker v tej zadevi ni bila huje poškodovana druga oseba, zaradi česar sodi v pristojnost okrajnega sodišča.

Vendar je po njegovem mnenju takšna razlaga pravno zgrešena, saj za obstoj kvalificiranega kaznivega dejanja zadošča povzročitev »neposredne nevarnosti za življenje in telo, ki ima za posledico telesne poškodbe kakšne osebe, tudi voznika samega«. Ker četrti odstavek 324. člena govori o »hudi telesni poškodbi ene ali več oseb«. to po njegovem mnenju namreč povsem ustreza položaju, v katerem je bil huje poškodovan obdolženec sam. Zadošča torej prometna nesreča s hudo telesno poškodbo katerekoli osebe, saj zakon ne določa, da bi morala biti poškodovana kakšna druga oseba, je menil tožilec, prepričan, da takšen zapis drugačne razlage sploh ne dopušča.

Vrhovno sodišče o nejasni jezikovni razlagi

A jezikovna razlaga določnega odgovora o tem ne daje, je menilo vrhovno sodišče, ki je med drugim poudarilo, da je bilo pred tem v kazenskem zakoniku, ko je 324. člen še govoril o predrzni vožnji v cestnem prometu, res govor o »sopotnikih oziroma drugih udeležencih cestnega prometa«. Vendar je zakonodajalec besedilo popravil, ker je bila s tem inkriminacija pomanjkljiva, saj ni zajemala vseh kategorij oškodovancev, ki bi utegnili biti žrtev tega kaznivega dejanja, na primer gostov v gostinskih lokalih ob cesti, delavcev na polju ob cesti, ki niso udeleženi v cestnem prometu. Ni pa s tem zakonodajalec v to kategorijo hotel zajeti tudi voznikov.

Sodišče je poudarilo, da v našem pravu, kar zadeva »samopoškodbe«, velja, da takšna ravnanja niso kazniva. Zakonodajalec je »samopoškodbo« v kazenskem zakonu inkriminiral samo v dveh primerih, in sicer pri izmikanju obrambnim dolžnostim s preslepitvijo, ki govori o tistih, ki bi se poškodovali, da bi se v vojnem stanju izognili vojaški službi, in v primeru, ko bi se nekdo poškodoval in zlorabil pravice iz socialnega zavarovanja. Jasno je, da primera niti približno nista podobna primeru, ki ga problematizira zahteva za varstvo zakonitosti, je menilo vrhovno sodišče. Nedvoumna formulacija, ki bi že na jezikovni ravni odklonila vse morebitne dvome o vprašanjih, ki jih sicer problematizira tožilec, bi bila tako, če bi namesto o »kakšni osebi« zapisali »sebe ali drugega«.

V zakonodaji ta problem rešili že leta 1951

Vrhovno sodišče je med drugim glede tega vprašanja še zapisalo, da se je to vprašanje pojavilo že, ko je bilo treba v nekdanji jugoslovanski kazenski zakonodaji davnega leta 1951 rešiti enak problem, in že takrat je prevladalo logično stališče, da ogrožanje zgolj samega sebe in lastnega premoženja ne more biti element kaznivega dejanja (ogrožanja javnega prometa). Vrhovni sodniki so poudarili, da se v kazenskem pravu to vprašanje doslej ni več pojavljalo, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bilo to stališče splošno sprejeto in nesporno.

Vrhovni sodniki so se sicer strinjali s tožilcem, ki je poudaril, da »ne more biti sprejemljivo stališče, da bi bilo ravnanje, s katerim bi bilo v prometu dopustno ogrožati samega sebe oziroma se celo samopoškodovati, dopustno«. Vendar takšno ravnanje vsebuje samo zakonske znake prekrška, so še opozorili. Glede na vse je vrhovno sodišče ugotovilo, da je stališče, ki sta ga sodišči zavzeli v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da se »ogrozitvena ali poškodbena posledica« lahko nanaša le na drugo osebo in ne na storilca, razumno. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.