Tiskane izdaje
Ljubljana - »Želim si le, da se vse to čim prej konča,« je včeraj na zaslišanju večkrat izjavila ženska, ki jo je po prepričanju tožilstva Nedeljko Žuna leta 1999 odpeljal v Belgijo pod pretvezo, da se bosta tam poročila.
A večne zvestobe si nista obljubila. V obtožnici piše, da sta se Žuna in oškodovanka nastanila v hotelu v Antwerpnu, od koder je obtoženi izginil, na vrata hotelske sobe pa sta potrkala neznanca. Življenje se ji je takrat obrnilo na glavo, saj je spoznala, da je postala žrtev krute trgovine z belim blagom.
Primer nesrečnega dekleta je prevzela skupina tožilcev za boj proti organiziranemu kriminalu, ki bi poleg Nedeljka Žune (obtožnica mu očita spravljanje v suženjsko razmerje) na zatožni klopi rada videla še njegovega domnevnega pomagača Fadila Ferhatovića, a je ta, kljub temu da ga iščejo z mednarodno tiralico, za organe pregona nedosegljiv.
Še preden je včeraj do besede prišla oškodovanka, je obtoženčeva zagovornica Andreja Zidanšek predlagala izključitev javnosti, saj da je Žuni nekorektno poročanje medijev o tem primeru povzročilo težave v službi in doma.
Tožilka je temu nasprotovala, saj »ustava in zakon določata, da je sojenje javno, razlogov za izključitev pa ni«. Senat pod predsedstvom sodnice Polone Herman je po posvetu predlog zagovornice zavrnil in sklenil, da omenjene težave obtoženca niso dovolj za odtegnitev pravice javnosti do obveščenosti v tem kazenskem postopku.
Psihično strta
Oškodovanko so med zaslišanjem večkrat oblile solze. Poleg grenke izkušnje z obtoženim je imela v bližnji preteklosti še dve smrti v družini, kar jo je psihično povsem strlo. Na glavni obravnavi je le stežka ponovila podrobnosti izpred enajstih let in večkrat prosila, naj se vse to že konča.
A ji je sodnica Hermanova pojasnila, da brez njenega zaslišanja že tako dolgega kazenskega postopka ne morejo pripeljati do konca. Da bi priča lahko zbrano spremljala obravnavo, so jo večkrat za krajši čas prekinili.
Oškodovanka je povedala, da drži, kar je povedala preiskovalnemu sodniku leta 2003. Takrat je opisala, da je Žuno spoznala leta 1999 v nekem bosanskem klubu na Vrhniki, kamor je nekajkrat prišel s Ferhatovićem. Postala sta par, kmalu ji je obljubil poroko.
In res sta se odpeljala v Antwerpen in tam prenočila v hotelu. A zjutraj se je zbudila brez partnerja, na vrata hotelske sobe pa sta potrkala neznanca albanske narodnosti. Izvedela je, da jo je Žuna prodal za takratnih 4000 nemških mark in osebni avto golf.
Dekle je moralo, tako trdi, delati v tako imenovani rdeči vitrini. Zaslužek od intimnih storitev je šel v roke zvodniku, ki je nesrečnici zaplenil potni list. Kasneje so jo prodali v Madrid, kjer je kot prostitutka delala na ulici. Agonija je trajala vse do leta 2001, ko ji je zvodniku uspelo vzeti svoj potni list in je pobegnila nazaj v Slovenijo.
Obtoženi Žuna se takšnim očitkom čudi. Partnerske zveze z oškodovanko ne zanika, a trdi, da sta se razšla na povsem miren način. Preiskovalnemu sodniku je leta 2002 povedal, da je dekle spoznal avgusta 1999 v Portorožu, zvezo pa sta končala marca 2000.
Leto pozneje je zgodbo malo spremenil, in sicer, da se nista spoznala avgusta 1999, ampak nekoliko pozneje. Poleti 1999 so ga namreč izgnali iz Nemčije, kjer je prestal nekajmesečno zaporno kazen. Zaradi tihotapljenja prebežnikov čez državno mejo so ga leta 2001 obsodili tudi v Sloveniji.
Odločno zanika, da sta odšla v Antwerpen, da bi si tam izmenjala poročna prstana, saj, tako pravi, si je tam iskal službo varnostnika.
Oškodovanka je na vprašanja zagovornice največkrat odgovorila z »ne vem«, vmes pa pristavila, da si »želi le živeti v miru življenje, kar ji ga je še ostalo«. Podobno je bilo pri vprašanjih tožilke, ki vanjo sicer ni po nepotrebnem vrtala. Jasno ji je odgovorila le, da jo bo obtoženca strah, dokler bo živa.
