Pravda za senco, pa ne oslovo

Ljubljana – Da se Slovenci radi pravdamo, ni nič novega. Da se pregovorno pravdamo tudi za oslovo senco, se je že večkrat pokazalo v praksi. Nekaj Ljubljančanov je sprožilo pravdo proti lastnici sosednje parcele dobesedno zaradi sence. Sence, za katero so bili prikrajšani potem, ko je ženska na svoji parceli posekala drevesa.

Čeprav je zgodba nekoliko starejša, zagotovo sodi v arhiv nenavadnih sodnih zgodb. Stanovalci oziroma lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah nekje v Ljubljani so namreč pred leti želeli dokazati soposest zemljišča, ki v naravi predstavlja parkirišče osebnih in dostavnih vozil, ter motenje te soposesti. To naj bi zagrešila lastnica sosednje parcele s tem, ko je ob meji svoje parcele s parkiriščem posekala drevesa v dolžini približno 20 metrov.

Tožen tudi izvajalec sečnje

Stanovalci blokov, ki so na omenjenem parkirišču parkirali jeklene konjičke, so s tem, ko je lastnica sosednje parcele naročila posek 25 let starih dreves, ostali brez sence za svoje avtomobile. Ne le da ne bodo imeli sence, menili so celo, da gre za hudo devastacijo okolja, zato so zoper lastnico sosednje parcele vložili tožbo. Trdijo, da je s tem, ko je izvajalcu naročila sečnjo dreves, saj je pripravljala teren za gradbena dela, protipravno spremenila obstoječe posestno stanje. V tožbi so ji očitali motenje posesti, tožbi pa se ni izognil niti izvajalec, ki je po njenem naročilu izvedel sečnjo.

Čeprav je tožena soseda zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, ni njena dejanska lastnica, prav tako ne zemljišča, na katerem si gradi hišo, temveč so to tožniki, so trdili ti. Njen prednik namreč tega zemljišča ni uporabljal za drugo kot za dostop do svoje hiše, prav tako zemljišča dotlej ni uporabljala tožena soseda, ki se je tam lotila gradnje hiše, so trdili v tožbi.

Po trditvah tožnikov je sporni del parkirišča ravno zemljišče, na katerem so rasla zdaj posekana drevesa. Ta del zemljišča do žive meje, ki je rasla za drevesi vzdolž parkirišča, so uporabljali tožniki oziroma stanovalci, ki so skrbeli za košnjo trave, grabljenje listov, čiščenje zemljišča, pozimi pa so odmetavali sneg. Trdili so, da je tožena soseda s tem, ko je posekala omenjena drevesa, ki so jim delala senco, posegla v njihovo posest.

Nad senco ni mogoče imeti posesti

A sodišče tožnikom ni pritrdilo. Stanovalci so namreč kljub posekanim drevesom še naprej uporabljali oziroma uporabljajo to zemljišče za parkiranje, tako da sodišče ni našlo povezave med posekom dreves in zatrjevanim motenjem parkirnega prostora. Prav tako ne gre za motenje sence oziroma motenje zaščite pred soncem. Varovana je namreč lahko tako posredna kot neposredna posest, ki pomeni neposredno dejansko oblast nad stvarjo, sence pa ni mogoče šteti za stvar. Za stvari štejejo samo tisti telesni objekti, ki so za človeka obvladljivi, obvladljivost pa pomeni predvsem to, da lahko človek glede stvari izvršuje posestna dejanja, je sodišče pojasnilo v sodbi. Ker torej sence ni mogoče obvladovati, nad njo ni mogoče imeti posesti, zato je okrajno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, takšni odločitvi pa je pritrdilo tudi višje sodišče.

Prav tako je toženi zahtevek neizvršljiv, saj so tožniki zahtevali posaditev identičnih dreves, kot so bila posekana – 25 let starih, pri čemer vrsta, velikost in količina v tožbenem zahtevku niso bile precizirane. Ker je torej zahtevek zaradi svoje nedoločenosti tudi neizvršljiv, je to po mnenju sodišča drugi vzrok za njegovo zavrnitev.

Za drugotoženca, izvajalca poseka dreves, je sodišče zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja tako imenovane pasivne legitimacije, saj se lahko tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti vloži le proti tistemu, ki je posest vzel, medtem ko je bil toženi le izvajalec del na zahtevo lastnice zemljišča.