Tiskane izdaje
Maribor – Precej bolj resen kot na predobravnavni narok, ko se je ves čas smehljal, je iz pripora na začetek sodnega procesa prikorakal Senegalec Mor Sow. V italijanščini je prijazno pozdravil senat, zatem pa na dolgo in široko opisal spor, ki se je končal z nožem v vratu Mariborčana Aljaža Žarna.
Za Žarna skoraj usodnega 2. februarja letos se je Sow v lokal Nova avenija odpravil, ker je tam pozabil kapo, saj je naslednjega dne nameraval odpotovati v Senegal. Sow je najprej naročil eno pivo, zatem drugo in še eno za znanca, ki ga je srečal v lokalu. Večkrat je šel pred lokal tudi pokadit cigareto.
Med vstopanjem in izstopanjem iz lokala se je zapletel v pogovor z dvema neznancema, ga je bilo razumeti, in večji ga je po njegovih besedah vprašal: »Ti, opica, kaj delaš tukaj?« »Jaz nisem opica, ker opica nima denarja in ne pije alkohola, ne more imeti žene in ne more vzdrževati družine,« je odgovoril. »Kaj pa potem si, če nisi opica?« se je vmešal manjši neznanec. Sow mu je zabrusil: »Ti bodi tiho, nisem se s teboj pogovarjal!« moški pa mu je baje odvrnil: »Ti si v moji državi in ti boš meni govoril, naj bom tiho.«
Sow trdi, da je takrat od manjšega prejel prvi udarec, večji pa ga je zgrabil za vrat. Pomislil je, da ga želita ubiti, zato je šel do točilnega pulta in pograbil nož za rezanje pomaranč, s katerim je neznanca hotel le prestrašiti. »Bal sem se, da mi bosta kaj storila, ko bom šel domov, ker sta večja in močnejša.« Prerivanje se je zatem nadaljevalo, je pojasnil. Moškima se je izmikal, a ga nista pustila, je dejal, med prerivanjem je nekdo tudi rekel: »Ta je nor!«
Zatem je odšel proti domu, a ga je zelo hitro ustavila policija in ga pridržala. Odpeljali so ga v bolnišnico, in ko se je temu čudil, so mu povedali, da je nekoga zabodel: »Zelo mi je bilo žal, ko sem izvedel, kaj sem storil.«
A tožilec Simon Grahornik, ki Senegalcu očita poskus uboja, se ni pustil prepričati. Predočil mu je poročilo izvedenca, ki je zapisal, da je za nastanek take rane potrebna velika sila od zgoraj navzdol, vendar je Sow vztrajal pri svojem: »Prerivala sva se, držal me je za roko, izmikal sem se mu, ne vem, kako se je to zgodilo.«
Zgodba zabodenega Aljaža Žarna je povsem drugačna. »Zabodel me je brez zveze,« je dejal in vztrajal pri izjavi iz preiskave. Takrat je pojasnil, da je šel s prijateljem na pijačo, in ko se je vračal v lokal, pred tem je namreč zunaj pokadil cigareto, ga je Sow klical: »Come here, come here! (Pridi sem, pridi sem!)« Obrnil se je in kmalu začutil udarec: »Čutil sem, kako krvavim, vedno težje sem dihal, zavedel sem se šele v bolnišnici.«
Žarn trdi, da se s Sowom ni sprl, videl ga je prvič in sploh ne ve, zakaj ga je ta napadel. Po dogodku je bil tri dni v umetni komi, zdravniki so mu dejali, da je imel srečo, da je preživel. Težave ima še danes, zdravljenje še ni končano, njegova pljuča bodo potrebovala dve do tri leta za regeneracijo. »Ste ga žalili s kakšno opico ali kaj podobnega?« je zanimalo tožilca Simona Grahornika. »Ne,« je bil kratek Žarn.
Najemnica lokala Vesna Mujaković je povedala, da je bil Majki, kot so klicali Sowa, redna stranka lokala, do vseh je bil prijazen, nikoli nikomur ni ničesar storil, stalne stranke so ga imele rade, z njim nikoli ni bilo težav, ni bil konflikten: »Morda je bil njegov odnos do drugih gostov za naše razmere nekoliko nenavaden, rad je navezoval stike, se pogovarjal z gosti, vsakemu se je predstavil.«
Spor med Sowom in Žarnom je Mujakovićeva opisala kot petelinčkanje: »Majki je oškodovanca prijel za roko in ga potegnil ven. Zaklicala sem, Majki, ne!« Spomni se, da je Žarn dejal: »Kaj bi ta sploh rad od mene?«, potem pa je mimo nje že švignila Sowova pest. Žarna so potisnili v lokal in mu pomagali, Sow pa je ostal zunaj, kjer ga je mirila. Jezen ji je potožil, da ga je oškodovanec poniževal, a z nožem ni mahal, je dejala, enkrat je rekel le: »I will kill him (Ubil ga bom)«.
