Tiskane izdaje
Murska Sobota – Včeraj se je na tukajšnjem okrožnem sodišču nadaljevala razprava v odškodninski tožbi Radenske, ki od Boška Šrota in družbe Atka Prima zahteva 46 milijonov odškodnine. Tudi tokrat je bilo največ govora o skorajda prisilnih posojilih odvisnih družb skupine Pivovarne Laško družbama Infond Holding in Center Naložbe.
Čeprav je Boško Šrot na prvi obravnavi minuli petek med svojim pričanjem zatrjeval, da takšno medsebojno posojanje likvidnega denarja med odvisnimi družbami v skupini Pivovarne Laško ni bilo nič neobičajnega in je bilo samo del sistema izravnavanja likvidnosti med družbami, je na včerajšnjem zaslišanju nekdanji finančni direktor Fructala Drago Kovšek povedal drugače.
Najprej je povedal, kako so se v začetku leta 2009 začeli tedenski sestanki finančne koordinacije skupine, ki jih je vodila Mojca Međedović, na njih so finančni direktorji vseh odvisnih družb pregledovali likvidnostno in tudi siceršnje finančno stanje v skupini in tisti z viški denarja so dajali posojila drugim, predvsem pa Infond Holdingu. Do takšnega dajanja posojil so bili finančni direktorji precej zadržani, ker je šlo za velike zneske v milijonih evrov, Boško Šrot pa jim je menda zagotavljal, da bo Infond Holding posojila vrnil, ko mu bo uspelo prodati delnice Mercatorja, je dejal Kovšek in priznal, da so v samem Fructalu na nek način celo skrivali denar.
Tako so raje, kot da bi imeli višek likvidnega denarja, dobaviteljem plačevali pred rokom, poleg tega pa so znotraj dovoljenega povečali zaloge, da bi zmanjšali prosta sredstva in se izognili takšnemu dajanju posojil Infond Holdingu. Marjeta Zevnik, ki je bila v času spornega lastninjenja Pivovarne Laško vodja splošno kadrovske službe v Pivovarni Union, pa je dejala, da je bilo v tistem času treba navodila, sprejeta na finančnih koordinacijah (ki jih je uvedel Boško Šrot) izvrševati in da »odstopanje ni bilo zaželeno.«
Sama namena teh posojil ni poznala, bolj natančen pa je bil o namenih porabe denarja, ki se je iz odvisnih družb stekal v Infondu Holdingu, njegov stečajni upravitelj Marko Zaman. »Nekaj je šlo za tekoče stroške, poravnavale so se obveznosti do bank, se je pa na ta način financiral tudi prevzem Pivovarne Laško,« je dejal med drugim.
Je pa po njegovi oceni največja napaka bila, da so v Infond Holdingu s kratkoročnimi posojili financirali dolgoročne naložbe, med njimi predvsem prevzem Pivovarne Laško. To je povzročilo kapitalsko neustreznost družbe in ko so banke zaradi nastopa finančne krize ustavile podaljševanje teh kratkoročnih obveznosti, ni bilo več rešitve.
Drugačnega mnenja o vzrokih za propad Infonda Holdinga in zgodbe o lastninjenju Pivovarne Laško pa je bil nekdanji direktor Infonda Matjaž Rutar. Na kratko povedano je po njegovem za propad te družbe kriv Urad za varstvo konkurence, ki ni ravnal po lastni presoji, ampak na podlagi nekakšnega protitajkunskega lova na čarovnice.
UVK je namreč Infond Holdingu preprečil prodajo njegovega paketa delnic Mercatorja, ko je njihova cena še bila ugodna in bi lahko z izkupičkom pokrili skoraj vse kreditne obveznosti. Pozneje je cena Marcatorja na borzi drastično padla, prodaja delnic se je zavlekla in samo čas nekaj mesecev do normalnega zaključka prodaje teh delnic so hoteli v Infondu premostiti s posojili odvisnih družb, je govoril. Po prodaji Mercatorja bi posojila tem družbam seveda vrnili, kajti »katera družba mati bi namerno hotela ubiti svoje hčerke, ki so vendar naložba matere.«
Poleg oviranja prodaje delnic Mercatorja pa so za začetek težav Infond Holdinga po njegovem bile krive tudi spremembe v pravilih vrednotenja kapitalskih naložb.
