Prijatelji razbremenili obtoženega protestnika

V rokah Luke Ravterja ni videla nevarnih predmetov niti ena priča.

Objavljeno
09. december 2015 15.51
Slovenija, Maribor, 3.12.2012 - Gotof je pred obcino foto:Tadej Regent/Delo
Robert Galun
Robert Galun

Maribor - Več kot tri leta so že minila od burne 3. mariborske vstaje zoper takratnega mariborskega župana Franca Kanglerja, sodni postopek proti drugi skupini vstajnikov pa še poteka. Na sodbo čakajo štirje mladi fantje, ki krivde niso želeli priznati, saj trdijo, da tega, kar jim očita tožilstvo, niso zagrešili. Torej, da policistov niso obmetavali z raznimi nevarnimi predmeti.

Od deveterice, ki je na zatožno klop prvič sedla že sredi lanskega septembra, so na njej ostali še Alen Đudarić, Andrej Horvat, Nejc Ules in Luka Ravter. Na današnji obravnavni se je vse bolj ali manj vrtelo okrog zadnjega, na prostor za priče je stopilo pet njegovih prijateljev, obremenil ga ni nihče. Nasprotno, niti eden ga ni videl metati kar koli proti policijskemu kordonu.

Rok Plesec je povedal, da je 3. decembra 2012 na protest odšel z bratom in tam je srečal Ravterja. Protestirali so mirno, ko je prišlo do eskalacije, pa so se razbežali. Da so Luko aretirali, je izvedel šele kasneje.
Aljaž Jerman je dejal, da je Ravterja srečal na Glavnem trgu okrog 22. ure. Ko je proti njim začela teči množica protestnikov, so se razbežali po Koroški cesti: »Policija me je prijela in mi izdala plačilni nalog, ker da sem kršil javni red in mir.« Plačal ga je, ker je menil, da s pritožbo ne bi nič dosegel. »Nisem videl, da bi protestniki kaj metali v policiste,« je pojasnil. Tudi Luka se po njegovih besedah ni ločil od skupine, ves čas so stali skupaj. »Je kaj vrgel?« je zanimalo Ravtarjevega zagovornika Jureta Šego. »Ne.«

»Luko poznam kot fanta, ki dosti govori in malo naredi,« je prijatelja opisala Tjaša Štabuc. Tistega večera je z njim prišla na Trg svobode, zatem se je množica pomaknila proti občini. Po njenih besedah se bili protestniki v prvih vrstah nasilni, zato se je policija pognala proti njim. Tudi sama je zbežala, a so jo policisti med begom podrli na tla.

Izak Pučko je povedal, da so se dobili pred Prvo gimnazijo (v neposredni bližini občine, op. p.) da bi mirno protestirali. A policisti so začeli po eni uri protesta pritiskati, zato so se razbežali. Prijatelji so se kasneje dobili pred gostilno Štajerc in se odpravili proti Glavnem trgu, kjer je prav tako prišlo do izgredov. Z Luko sta se med begom izgubila, znova sta se videla na policijski postaji. Pučku so policisti izdali plačilni nalog z obrazložitvijo, da je kršil javni red in mir, ker ni upošteval zakonitih ukazov. Trdi, da jih sploh ni slišal, saj je nad množico krožil helikopter. »Je Luka kaj vrgel proti policistom?« ga je vprašal Šega. »Ne.« »Je v roki držal kakšen kamen ali kaj takšnega?« »Ne.« »Je vrgel kaj, ko sta bežala?« »Ne.«

Skoraj enako je pričal tudi Peter Gregorc, ki zaradi hrupa helikopterja pravtako ni razumel ukazov policije in je tako kot Pučko dobil plačilni nalog. Povedal je, da so stali pri nekdanji gostilni Koper na Glavnem trgu, med bežanjem po Koroški cesti pa je Luka nekoliko zaostal.
»Kolikšna je bila razdalja med vami in kordonom?« je zanimalo odvetnika Šego. »50 metrov.« »Je Luka stopil od vas proti kordonu, da bi kaj vrgel?« »Ne.« »Je v roki držal kakšen predmet, ki bi ga lahko vrgel?« »Ne.« »Ste ves čas stali skupaj z Luko?« »Da.«

Štirje priznali, en opran krivde

Sojenje deveterici vstajnikov se je doslej najbolje razpletlo za Reneja Žnidariča. Zoper njega je namreč tožilec Darko Simonič umaknil obtožbo, ker je menil, da je Žnidarič kvečjemu storil prekršek, ko je policista, oblečenega v polno bojno opremo, udaril z odprto dlanjo. V dilemi je bil tudi, ali Žnidarič, ki ni nikogar poškodoval in ni metal nevarnih predmetov, ni zamahnil zgolj zato, ker se je hotel umakniti iz vsesplošnega kaosa.

Precej dobro so jo odnesli tudi ostali, saj jim ni treba za zapahe. Branko Karlovčec se je s tožilstvom pogodil za osem mesecev pogojne zaporne kazni z dveletno preizkusno dobo, Mario Kos je dobil osem mesecev zapora v obliki 430 ur dela v splošno korist, Nathan Tkalec si je prislužil sedem mesecev zapora oziroma 368 ur družbenokoristnega dela, Bojan Marksl pa se je izvlekel s tremi meseci pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo enega leta.