Od naše dopisnice
Prav k Ernstu H. se je zatekel Wolfgang Priklopil, potem ko je osemnajstletna Natascha pobegnila iz svojega skrivališča v kleti njegove hiše, od njega je odšel pod vlak. Šestinštiridesetletni Dunajčan ves čas zatrjuje, da ni imel nič zraven, zdaj pa so v Nemčiji našli priči, ki morda lahko dokažeta nasprotno. Osebi se nista sami javili, avstrijski preiskovalci so morali za njuno zaslišanje in preverjanje dokazov zaprositi nemške kolege. Če se bo izkazalo, da so dokazi dovolj prepričljivi, se bo začela podirati hišica iz kart o enem samem storilcu, ki so jo podpirali očitno nemarni preiskovalci, pa tudi Natascha sama. Zanjo bo odpiranje starih ran hudo, tako izkušeni ljudje kot Ludwig Adamovich pa so prepričani, da je boleča resnica boljša od življenja v prijetni laži. To že od začetka meni tudi Nataschin oče Ludwig Koch.
Preiskava o primeru Kampusch je potekala tako malomarno, da so presenečenja res mogoča. Na primer pri vprašanju, zakaj so preiskovalci po dekličinem izginotju ignorirali izjave, ki so s prstom kazale na Priklopila, pa o ignoriranju prvih vprašanj Ernsta H. po sporočilu o Priklopilovi smrti, ali je dekle še živo, pa znamenj, da je mati Brigitta poznala ugrabitelja. Nekateri celo dvomijo, da je Priklopil naredil samomor, in domnevajo, da so imeli morebitni pomagači vse razloge, da ga raje vidijo mrtvega.
Več v tiskani izdaji Dela.