Psihiater bo moral znova zagovarjati že znana stališča

Maribor – Psihično stanje Roberta Supančiča, obtoženega, da je očetu odrezal glavo, očitno postaja vse večja in vse teže rešljiva uganka. Sodni senat je namreč sklenil, da bo še enkrat zaslišal psihiatra Mladena Vrabiča, čeprav ta trdno vztraja na stališču, da Supančič ne boleha za shizofrenijo.

Brskanje po obtoženčevi psihi je za senat, ki mu predseduje sodnica Danila Dobčnik Šošterič, očitno zelo delikatna zadeva. Na predlog odvetnika Viktorja Osima je pridobil dvanajst let star sodni spis, ki se nanaša na postopek, ko so Supančiča zaradi umora matere Slavice Supančič in poskusa umora sosede Adele Bračič poslali na psihiatrično zdravljenje. V njem kar mrgoli mnenj različnih strokovnjakov za človeško psiho, vendar je smela javnost prisluhniti zgolj povzetkom psihiatra Bojana Filipiča. Supančičev zagovornik namreč temu ni ugovarjal, prikimal mu je tudi obtoženi: »Strinjam se.«

Bilo je konec aprila 2003, ko je Supančič umoril mater in poskušal umoriti sosedo, sodni senat, ki mu je predsedovala ista sodnica kot zdaj, pa ga je namesto v zapor poslal na psihiatrijo. Po besedah Dobčnik Šošteričeve je takrat psihiater Filipič ocenil, da Supančič ne vzbuja posebne pozornosti s svojo zunanjostjo, teže vzpostavi stik z okolico, stavek začne in ga po navadi ne dokonča, večkrat na vprašanja sploh ne odgovori, je čustveno neustrezen in nezaupljiv, govori, kako mu je pred izvedencem nerodno, težave ima pri spominjanju in ne zna si razložiti, zakaj je umoril mater in poskušal umoriti sosedo.

Filipič je bil mnenja, da je pri Supančiču zelo verjetno prisotna psihotična motnja in da ni bil zmožen razumeti pomena svojega dejanja. Psihiater je presodil, da bi bilo možno le z daljšim postopkom ugotoviti, za kakšno motnjo gre.

Kaj so o obtoženčevi psihi pred dvanajstimi leti menili ostali izvedenci, ni znano. Sodnica je namreč, ko je prebrala Filipičeve zaključke, Osima znova pozvala, ali vztraja pri tem, da javnost ostane v sodni dvorani, in odvetnik ji je odvrnil, da odločitev prepušča sodišču. Senat ni dolgo razmišljal in je novinarje in dve študentki prava poslal na hodnik, saj je treba zavarovati osebno življenje obtoženega, ker izvedenska mnenja vsebujejo zdravstvene in osebne podatke.

Ko se je sodnica za zaprtimi vrati prebila skozi vsa mnenja, je v zraku ostalo vprašanje, ali bo postopek zaključila in najavila sklepne besede ali pa ugodila odvetniku Osimu, nezadovoljnemu z Vrabičevim mnenjem po postavitvi komisije za fakultetna izvedenska mnenje ljubljanske medicinske fakultete. A zgodilo se ni ne eno ne drugo. Senat je sklenil, da bo še enkrat zaslišal psihiatra Vrabiča, šele potem pa bo odločil o Osimovem predlogu.

Triintridesetletni Supančič je očeta umoril 6. decembra lani v hiši v Zgornji Kungoti. Presenetil ga je od zadaj, vanj trikrat zaril nož z 21-centimetrskim rezilom, ki ga je pred tem ovil z vrvico, da mu ne bi zdrsnil, ter ga tako obglavil. »V času obglavljenja je bil gospod še živ,« je pojasnila patologinja Vesna Štitić. Koliko časa je trajalo grozljivo početje, ni mogla povsem natančno določiti, sklepala pa je, da je bila žrtev obrnjena z obrazom navzdol. Ali je bil 64-letni Supančič med obglavljenjem nezavesten, ni mogla izključiti.

Po umoru je Robert Supančič truplo pokril s tremi jaknami in ob njem pustil nož, na katerega je položil športne copate. Zatem je zamenjal oblačila, se usedel v očetov avto in se odpeljal na Dunaj. Tam se je ustavil v prestižnem hotelu Kaiserhof, kjer se je pomenkoval s turisti, dokler ga niso aretirali avstrijski policisti in v njegovi potovalki našli škarje in dva noža. Supančič je namreč iz hotela v Gradec telefoniral znancu Hugu Teuchlerja iz tamkajšnjega šahovskega kluba ter mu potožil, da se počuti zasledovanega in da je nekoga ubil. Gradčan je takoj poklical njegovega strica Darka Supančiča, ta pa je obvestil policijo.

Na sodišču se je Supančič branil z razlago, da ima očeta zelo rad in da je oče po njegovem prepričanju še živ. Dogajanja usodnega dne se ne spominja (Vrabič meni, da je luknja v spominu le njegova obrambna taktika), v Avstrijo se je odpravil samo zato, ker si je želel ustvariti boljše življenje. Ponudbe tožilca Tilna Iviča, ki bi ga ob priznanju krivde v zapor poslal za 28 let, dve manj, kot znaša najvišja predpisana kazen, ni sprejel.