Tiskane izdaje
Se da opisati povprečnega mladostnika, ki pride na sodišče? Je to fant, star 16 let, ki je obtožen, da je kradel?
V zadnjih desetih, petnajstih letih so se oblike kriminala in druge oblike kaznivih dejanj mladoletnikov spremenile. Danes ne moremo več govoriti o mladoletnih obdolžencih, ki bi prihajali iz revnih družin oziroma iz družin z obrobja, ampak jim je skupno to, da so iz okolja, kjer ni pravih vrednot. Gre večinoma za fante – in precej deklet –, ki izhajajo iz družin, kjer vsak živi po svoje, kjer ni povezanosti, pripadnosti ali sprejetosti v družini. Ko pride mladostnik v obdobje pubertete – kazensko postanejo mladostniki odgovorni s 14. letom –, je pomembno, da imajo koga, ki jim stoji ob strani, zna poslušati in – če je treba – postaviti meje. A to nam danes manjka.
Sodišče mladoletnim le redkokdaj naloži kazen, ampak ponavadi izreče vzgojni ukrep, ker namen ni sankcioniranje, temveč prevzgoja. Kakšna je obravnava na sodišču za mladoletnike?
Obravnave so tajne. Pred postopkom na sodišču za mladoletnike policija poda ovadbo, tožilstvo pa zahteva uvedbo pripravljalnega postopka. O uvedbi pripravljalnega postopka je obveščen center za socialno delo, ki po pogovoru z mladostnikom in starši pripravi podatke o mladostniku, o tem, v kakšnih razmerah živi in podobno, kar nato dobimo na sodišču. Če obstajajo zakonski pogoji, opravimo glavno obravnavo ali sejo senata, ki je sestavljen iz treh članov: profesionalnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov.
Polona Bertoncelj Valentinčič: »To delo opravljam rada zlasti zaradi srečnih koncev. Če pri enem mladostniku od desetih vidim pozitiven rezultat, sem zadovoljna.« Foto: Tomi Lombar/Delo
Izrekamo vzgojne ukrepe, kot so ukor, nadzorstvo organa socialnega varstva, napotitev v vzgojni zavod, kamor spadata tudi zavod za usposabljanje za mladoletnike z motnjo v duševnem in telesnem razvoju ter prevzgojni dom. Kazen mladoletniškega zapora ni pogosta oziroma se izreka za najhujša dejanja in za res visoko stopnjo kazenske odgovornosti.
Obravnave so tajne?
Da, tajne so in v primerjavi z obravnavami za odrasle zelo neformalne. Na eni strani je tožilec, na drugi zagovornik, vendar je obvezna obramba le v primeru, če gre za kazniva dejanja, za katera se sme po zakonu izreči kazen nad tremi leti zapora. V tem primeru mora mladoletnik vedno imeti odvetnika in takrat ga sodišče običajno postavi po uradni dolžnosti.
Včasih si mladoletnik vzame svojega odvetnika, lahko tudi kakšno znano odvetniško ime, za katerega pa ni nujno, da ima izkušnje z mladoletniki. Tožilci, ki delajo na teh primerih, poznajo postopke in specifiko obravnave mladoletnikov. Tako sodniki kot tudi tožilci imamo pogosta usposabljanja glede poznavanja dinamike in osebnosti mladostnikov. Tudi zagovornik mora poznati tovrstno problematiko in bi moral stremeti k temu, da je namen postopka vendarle v korist mladostnika.
Vaše odločitve verjetno niso preproste.
Niso. Dejansko se tehta. Kazenske sankcije stremijo k temu, da se na mladostnika vpliva vzgojno, v obliki pomoči, svetovanj, spremlja se, kaj se z njim dogaja, po drugi strani pa upoštevamo težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenske odgovornosti. Kolikokrat mladostniki naredijo neumnost, ker sploh ne razmišljajo o posledicah! Polnoletni se zavedajo posledic in se – če ne drugega – vsaj bojijo. Mladostniki pa še nimajo vgrajenega tega načina razmišljanja in lahko iz objestnosti storijo kazniva dejanja, tudi zelo huda kazniva dejanja. V primerjavi s sodišči za odrasle gre za drugačen pristop, kjer je bolj poudarjena življenjska oziroma človeška plat. Ni poudarek na pravnem formalizmu.
Koliko časa traja
Se je zakonodaja na tem področju spreminjala?
Zakon je že dolga leta nespremenjen. Postopkovno je že leta in leta enak, prav tako kazenske sankcije oziroma vzgojni ukrepi. Pri vseh spremembah kazenske zakonodaje, ki se nanaša na polnoletne, je to področje obstalo ob strani in je že preživelo.
V kakšen smislu?
Ni institucij ali zavoda, ki bi problematične mladostnike obravnaval posebej. Vzgojni zavodi so namenjeni mladostnikom, ki pridejo tja na podlagi odločbe centra za socialno delo in po odločbi sodišča. Zato imajo na zavodu otroke in napol otroke, ki prihajajo iz družin, kjer sta prisotna alkoholizem in nasilje ter so razmere takšne, da nihče ni mogel za otroka skrbeti. Zaradi vsega jih je socialna služba izločila iz okolja in jih namestila v zavod. Potem tja pridejo še naši mladostniki, med katerimi so tudi takšni, ki so že zelo vpeti v kriminal. To se potem zelo kreše. Ni pa zavoda, ki bi bil namenjen le storilcem kaznivih dejanj, ki potrebujejo drugačno obravnavo.
Drugačna vrsta problema pa je to, da ima mladostnik v vzgojnem zavodu urejeno okolje, ki ga doma nima: ima nekoga, ki skrbi zanj, ga posluša, usmerja, ima razmere za šolanje … Toda ko pride ven, se ponovi stara zgodba. Žal.
Ste mati. Je to prednost ali pomanjkljivost pri vašem delu?
Prednost je, da kot mati bolje razumeš mlado osebo, ki stoji pred tabo. Na sodišče pride mladostnik z vsemi problemi, ki jih ima v puberteti, s problemi v odraščanju, tudi stiskami. Vsak mladostnik ima neko ranljivost in … žalost. To razumevanje je dobro. Ni pa dobro, ker vidim, kaj ljudje delajo z otroki. Velikokrat sem presenečenja in zgrožena, ko vidim, kako staršev sploh ne zanima, kaj se z njihovimi otroki dogaja.
Bi vi torej kdaj pa kdaj za ušesa vlekli starše, ne pa mladostnika?
Zelo pogosto. Starše bi morali dati v šolo za medčloveške odnose, da ne govorim o tem, da bi jih morali naučiti, kako biti mama ali oče in kako ravnati z neoblikovanim bitjem. Žal šol za starševstvo ni.
Verjetno poznate zelo žalostne zgodbe, ko ukrepi ne pomagajo in se mladostnik vrača na sodišče tudi kot odrasel.
Da. Toda to delo opravljam rada zlasti zaradi srečnih koncev. Če pri enem mladostniku od desetih vidim pozitiven rezultat, sem zadovoljna. Razlika s sodišči za odrasle je tudi to, da je sodnik, ki izreče ukrep, po zakonu dolžan spremljati, kaj se z mladostnikom dogaja. Smo v stalnih stikih s centrom za socialno delo in spremljamo izvajanje navodil, da mladostnik opravi družbeno koristno delo, se opraviči oškodovancu, povrne škodo, redno obiskuje šolo ali šolsko posvetovalnico. Če je v vzgojnem zavodu, grem enkrat do dvakrat na leto na obisk, da preverim, kaj se z njim dogaja, tudi pogovorimo se in mladostnikom je to zelo pomembno. In če vidim, da je kdo resnično na dobri poti, imam dober občutek. Delo ni bilo zaman.
So se kazniva dejanja mladoletnikov v zadnjih dvajsetih letih spremenila?
Kazniva dejanja so zelo drugačna, kot so bila pred dvajsetimi leti, tako po strukturi kot tudi po vrsti. Pri premoženjskih deliktih ne izstopajo več tatvine, ampak tatvine, storjene na predrzen način, kar je po pravni kvalifikaciji velika tatvina. Potem imamo premoženjske delikte, povezane z uporabo sile. Znajo izvršiti zelo hude rope in izsiljevanja, ki so velikokrat izpeljana v skupini, ko se spravi več fantov na enega reveža, za katerega vedo, da se ne bo mogel braniti ali se ne upa postaviti zase. To se lahko vleče več mesecev ali celo let. Včasih je resnično grozljivo, kaj vse odkrijemo med postopkom.
Včasih prav tako ni bilo veliko kaznivih dejanj zoper življenje in telo, zdaj pa imamo lahke telesne poškodb, hude telesne poškodbe, napade na uradno osebo, preprečitev uradnega dejanja uradni osebi in drugo. Včasih so res brez mej.
Kakor da bi bili v filmu?
Da. Vedno večji in tudi hud problem pa so kazniva dejanja, storjena prek spleta, to velja zlasti pri kaznivih dejanjih, ki se nanašajo na prikazovanje in posest pornografskega gradiva. Dekleta so zelo lahkomiselna, ko fantu pošljejo slike v kopalkah, brez oblačil ali še kakšne drugačne. In takšnih primerov je precej. Starši pa niso dovolj ozaveščeni, da bi dekletom povedali, kje so nevarnosti spleta. Veliko staršev se tega ne zaveda dovolj.
Se je z leti spremenilo tudi število kaznivih dejanj?
To pa je zelo zanimivo. Težko je dati neko splošno oceno, ker je obdobje dveh, treh let, ko strmo narašča mladoletniški kriminal. Potem pa se lahko zelo umiri in je enako število ali pa celo upada. Potem pa spet kot eksplozija. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj so vzroki za to.
