Tiskane izdaje
Ljubljana – Zaradi prisilne hospitalizacije v psihiatričnih bolnišnicah mora Republika Slovenija Ljubljančanki plačati odškodnino. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je državo obsodilo na plačilo 10.000 evrov, sodišče pa obravnava še eno podobno tožbo zoper državo.
Sodba ESČP, po kateri mora Slovenija Ljubljančanki plačati odškodnino in 2500 evrov sodnih stroškov, še ni dokončna (to bo postala sredi septembra), zato država odškodnine še ni izplačala.
Zdaj 43-letna ženska je v tožbi zatrjevala, da ni bilo izkazano, da bi bila duševno bolna in da bi bilo njeno pridržanje v danih okoliščinah nujno. Več let je namreč trpela za psihotičnimi motnjami, zaradi česar se je tudi zdravila, med julijem 2005 in januarjem 2006 pa je bila proti svoji volji zaprta v psihiatrični bolnišnici v Idriji, in to približno en mesec na zaprtem oddelku in nekaj dni na odprtem ter v Psihiatrični kliniki Ljubljana približno tri tedne na zaprtem oddelku in štiri mesece in pol na odprtem.
Sodišče ugotovilo kršitve
Več tednov trajajoče bivanje na zaprtih oddelkih psihiatričnih bolnišnic je bilo menda proti njeni volji in ni bilo potrebno, prav tako ni prostovoljno bivala na odprtih oddelkih bolnišnic in ni bila ustrezno seznanjena z razlogi za hospitalizacijo. Prisilno pridržanje in tudi zdravljenje naj bi bilo izvedeno v nasprotju z domačim zakonom o nepravdnem postopku, za katerega je že ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, je zapisala v tožbi.
Navajala je tudi številne kršitve, ki naj bi bile storjene v sodnem postopku, saj menda ni bila obveščena o razlogih za prisilno pridržanje, na voljo ni imela učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko izpodbijala pridržanje in zdravljenje. Zagovornik po uradni dolžnosti naj ne bi deloval v njenem interesu, prav tako menda ni imela možnosti uveljavljati odškodnine zaradi nezakonitega pridržanja in zdravljenja, sodni postopek pa je trajal predolgo. Pritožila se je tudi zato, ker je morala prisilno jemati zdravila in ker je bil v zdravljenje brez njenega soglasja vključen njen oče.
ESČP je ugotovilo, da je Republika Slovenija v zvezi s pridržanjem pacientke proti njeni volji na zaprtih oddelkih obeh psihiatričnih bolnišnic in na odprtem oddelku ljubljanske bolnišnice kršila prvi odstavek 5. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Ta določa, da ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti ter da se prostosti nikomur ne sme odvzeti, razen v posebej določenih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom.
Poleg tega je država kršila drugi odstavek istega člena konvencije, ker ženska ni bila takoj poučena o vzrokih svojega pridržanja v bolnišnicah, ni imela možnosti začeti postopka, v katerem bi sodišče hitro odločilo o zakonitosti tovrstnega odvzema prostosti in odredilo njeno izpustitev, če je bil njen odvzem prostosti nezakonit, ni imela pravice do iztožljive odškodnine. Republika Slovenija pa je kršila tudi 8. člen konvencije v zvezi s prisilnim zdravljenjem v psihiatričnih bolnišnicah, po drugi strani pa ESČP ni našlo kršitve konvencije v zvezi s pridržanjem pritožnice proti njeni volji na odprtem oddelku idrijske bolnišnice, pojasnjujejo na državnem pravobranilstvu.
Še ena tovrstna tožba
Ali bo morala država plačati odškodnino v še eni podobni zadevi, ki jo obravnava ESČP, še ni znano, saj sodišče o tožbi še ni odločilo.
Kot pravijo na pravobranilstvu, pritožnica v njej trdi, da so ji bile zaradi ravnanja ljubljanskega okrajnega sodišča, ki naj bi v postopku zaradi njenega pridržanja v Psihiatrični kliniki Ljubljana kršilo njena temeljna procesna jamstva in ravnalo v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča iz decembra 2003, kršene pravice, ki jih zagotavlja konvencija o človekovih pravicah. Kršitev pozneje menda ni odpravilo niti višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o pridržanju, zaradi domnevno nepravilnega ravnanja okrajnega sodišča s pritožničino laično vlogo pa da sta ji bili v nadaljevanju zavrženi tudi ustavni pritožbi.
Ženska v tožbi še navaja, da so ji v času pridržanja na psihiatrični kliniki zdravila injicirali kljub njenemu nasprotovanju, neprostovoljno so jo menda pridržali tudi v času namestitve na odprtem oddelku klinike, po odpustu pa naj ne bi imela na razpolago učinkovitih notranjih pravnih sredstev.
Obe tožbi se sicer nanašata na obdobje, ko še ni bilo sistemskega zakona in se je odločalo po zakonu o nepravdnem postopku (za katerega je ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z ustavo); zdaj to področje ureja zakon o duševnem zdravju, še opozarjajo na pravobranilstvu.
