Tiskane izdaje
Ljubljana – Da je bil res sopodpisnik na sporni pogodbi, je na ljubljanskem okrožnem sodišču dejal Rajko Siročić, ki edini ni priznal krivde v primeru oškodovanja novomeškega gradbenega podjetja CGP. A Siročić zanika, da bi s tem omogočil pridobitev protipravne premoženjske koristi.
Močno je pred časom odmeval sporazum o priznanju krivde, ki so ga s tožilcem Boštjanom Jegličem podpisali predsednik uprave CGP Marjan Pezdirc in član uprave za ekonomske zadeve tega podjetja Martin Štubljar ter Dari Južna. Naj spomnimo, da je sodišče skladno s sporazumom Južni za napeljevanje k zlorabi položaja in pranje denarja naložilo enotno kazen enega leta in devetih mesecev zapora ter denarno kazen 1.313.000 evrov. A Južna v zapor ne bo šel, kazen bo odslužil s 1260 urami dela v splošno korist. Plačati mora tudi 187.000 evrov v dobrodelne namene, in sicer različnim bolnišnicam. Vrniti pa mora tudi denar, saj je sodišče oškodovanemu podjetju CGP priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 4,5 milijona evrov. Pezdirc in Štubljar sta bila zaradi zlorabe položaja obsojena na eno leto zapora, a ga bosta skladno s sporazumom oddelala po 720 ur družbenokoristnega dela. V dveh letih morata plačati tudi po 100.000 evrov stranske denarne kazni.
Siročićev podpis ni bil podlaga za izplačilo milijonov
»Pri pripravi vsebine pogodbe nisem sodeloval, pri teh aktivnostih nisem imel nobene vloge, saj sem bil član uprave za tehnično področje in proizvodnjo,« je na sodišču dejal Rajko Siročić, ki je bil, preden se je novembra 2005 zavihtel na čelo Darsa, zaposlen v CGP.
Siročić vztraja, da ni kriv, v pisnem zagovoru, ki ga je danes prebral, je med drugim pojasnil, da so pogodbo o svetovalnih storitvah, ki jih je med letoma 2004 in 2006 za CGP opravilo liechtensteinsko podjetje Confinvest in za to prejelo 4,5 milijona evrov, pozneje pa se je izkazalo, da so to fiktivne storitve, parafirale tudi ustrezne službe, prav tako so podpis zahtevale usmeritve iz letnega načrta. Pogodbo mu je dal v podpis Pezdirc, je povedal, med drugim pa še opozoril, da sta obstajali dve različici pogodbe. Eno je podpisal on, drugo, ki je bila nato resnično uporabljena za poslovanje, pa Štubljar.
Siročić je prepričan, da bodo njegove besede, da pri pripravi vsebine pogodbe in pogajanjih s predstavniki Confinvesta ni sodeloval, potrdile tudi priče. Tudi pri najemu kredita, s katerim so omogočili izplačilo, je sodeloval le kot podpisnik. Siročić je poudaril, da s poznejšim nakazilom sploh ni bil seznanjen in da na podlagi tega, kar je sam podpisal, sploh ni bilo podlage za izplačilo, saj znesek v pogodbi ni bil določen. Sredstva v višini 4,5 milijona evrov so bila namreč izplačana na podlagi aneksa, ki ga nikoli ni videl. Podpisati bi ga morala oba člana uprave, a na njem ni niti enega podpisa.
Četverica so s tem poslom menda želela le prikriti nakazila v Liechtenstein, saj študije niso napisali tamkajšnji strokovnjaki, temveč so bile prepisane s spleta. Denar od domnevno fiktivnega posla so porabili za nakupe delnic, ki jih je prodala Perspektiva FT, po kateri Južna obvladuje več družb.
Confinvest, katerega uradni lastnik je liechtensteinski državljan Erich Sprenger, resnični lastnik pa menda Južna, je tako v začetku leta 2006 kupil za več milijonov evrov delnic Telekoma, leta 2007 pa je malo manj kot milijon evrov nanesla prodaja delnic IGM Strešnika podjetju Admark Trust (katerega resnični lastnik je menda prav tako Južna).
To podjetje je denar pred tem domnevno prejelo od Confinvesta, nekaj pa ga je menda pristalo tudi na Južnovem bančnem računu pri eni od liechtensteinskih bank, smo o dosedanjem postopku poročali mediji. Ravno ta primer je eden prvih, da je našim organom pregona uspelo pridobiti liechtensteinske bančne podatke, slovenski organi pregona pa so v Liechtensteinu s pomočjo tamkajšnjih oblasti zaslišali Sprengerja, uradnega skrbnika podjetij Confinvest in Admark Trust.
