SDS vs Delo: Postavljanje meja pri svobodi izražanja

Ljubljana – Potem ko je vrhovno sodišče spremenilo sodbo višjega in časopisni hiši Delo naložilo, da mora SDS plačati 10.000 evrov odškodnine zaradi članka Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, ampak v njegovi stranki SDS, se z zadevo ukvarja ustavno sodišče. To je že sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo SDS, ki hoče doseči še objavo javnega opravičila, ustavno pritožbo je vložilo tudi Delo.

Višji sodniki so aprila 2013 tožbeni zahtevek SDS – ta je zahtevala astronomskih 300.000 evrov – v celoti zavrnili. S tem so spremenili odločitev okrožnega sodišča, da je Delo grobo poseglo v ugled in dobro ime SDS, ko je novinar Dejan Karba 23. novembra 2009 na podlagi pogovora z vodjo finskih preiskovalcev Kajem Erikom Björkqvistom napisal, da se je denar iz podjetja Patria ob nakupu osemkolesnikov po podatkih finskih preiskovalcev stekel v SDS. Višje sodišče je namreč menilo, da ugotovljena škoda (veliko razburjenje med članstvom SDS, njihova vprašanja in zahteve po odgovorih) ni bila dovolj intenzivna, upoštevalo pa je tudi, da gre za politično stranko in da so meje svobode izražanja v razpravah, ki zadevajo delovanje političnih strank, široke.

SDS ni bilo treba dokazovati škode

Toda vrhovno sodišče je ugodilo reviziji SDS in Delu naložilo plačilo 10.000 evrov odškodnine (z obrestmi). Naslov članka povprečnemu bralcu po mnenju sodišča jasno sporoča, da je stranka ravnala koruptivno, in čeprav nadaljnje besedilo te trditve ne potrjuje, članek z naslovom v trdilni obliki, celotnim besedilom, fotografijo in prirejenim citatom finskega preiskovalca po mnenju vrhovnih sodnikov »pri povprečnem bralcu ne poraja dvomov o resničnosti zapisanega očitka storitve nezakonitega dejanja«. Po presoji vrhovnega sodišča »svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe«, kljub temu da gre za politično stranko, kjer so meje svobode izražanja v razpravah, ki jo zadevajo, široke. Po mnenju vrhovnih sodnikov je že to dovolj za prisojo denarne odškodnine in SDS ni treba posebej dokazovati, da ji je nastala škoda. A takšna razlaga je po prepričanju pooblaščenca Dela odvetnika Stojana Zdolška napačna, ni oprta na razumne pravne argumente in negira načelo popolne odškodnine, ki med drugim vsebuje zahtevo, da odškodnina ne sme pomeniti obogatitve oškodovanca.

Odločitev vrhovnega sodišča pomeni »nerazumen, neobrazložen in arbitraren odstop« od njegove dosedanje prakse, v kateri je sodišče za prisojo odškodnine pravni osebi zahtevalo tudi izkaz obstoja škode in okoliščin, ki prisojo odškodnine upravičujejo. Višje sodišče je namreč razložilo, da take okoliščine niso podane, vrhovno pa je, ne da bi se o teh pritožbenih razlogih kakorkoli izreklo, sodbo spremenilo, s čimer je po Zdolškovem mnenju nedopustno poseglo na področje ugotavljanja dejanskih vprašanj.

Ker je vrhovno sodišče torej »samo nadomeščalo dejanske ugotovitve nižjih sodišč, obrazložitev, ki jo s tem v zvezi navaja, pa je nezadostna in nerazumna in ne izpolnjuje zahteve po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji stališč sodišč«, je kršilo ustavni pravici Dela do enakega varstva pravic in pravnega sredstva, je prepričan odvetnik. Obrazložitev, da SDS za prisojo odškodnine škode ni treba dokazovati, in zapis o domnevno namernem novinarjevem ravnanju kot utemeljitev prisojene odškodnine pa po Zdolškovem mnenju kažeta na kaznovalno naravo prisojene odškodninske obveznosti, kar nedvomno ni bil namen zakonodajalca, prisoja kaznovalne odškodnine pa pomeni tudi nedopustno sodbo presenečenja.

Meje sprejemljive kritike

Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da morajo biti meje sprejemljive kritike za poslanca širše kot za človeka, ki se ne ukvarja s politiko, na podlagi tega je očitno, da morajo biti te meje toliko širše za politično stranko, ki je umetna tvorba in nima bioloških lastnosti ter zato že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin, navaja Zdolšek.

Odvetnik poudarja interes družbe za javno razpravo o političnih zadevah, ki praviloma mora imeti prednost pred interesi političnih subjektov za varstvo njihovega ugleda in zasebnosti. Pri tem navaja prakso evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Oberschlick proti Avstriji oziroma Lingens proti Avstriji ter Lombardo proti Malti, v katerih je to opozorilo, da je dolžnost tiska širiti informacije, ki so v interesu javnosti, tisku pa ne sme biti naložena prevelika odgovornost, zaradi katere bi bilo onemogočeno opravljanje njegove vloge varuha javnega interesa. Zato tisk tudi ni dolžan preverjati resničnosti uradnih podatkov, če informacije oblikuje v dobri veri, pa ne odgovarja niti, če bi se kasneje izkazale za neresnične. In ravno to stališče je po Zdolškovem mnenju ključno – Karba je informacije, ki jih je dobil od finskega preiskovalca, oblikoval v dobri veri, šele po objavi članka pa se je pojavil dvom o njihovi točnosti.

Na ustavno sodišče se je obrnila tudi SDS, in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev višjega sodišča, da zavrne zahtevek za javno opravičilo. Višje sodišče je namreč ocenilo, da bi bila objava opravičila z zahtevano vsebino za konkretne okoliščine prestroga sankcija.