Sestanki med Penkom in Zidarjem niso kaznivo dejanje

Odmevna aretacija nekdanjega višjega državnega tožilca Boštjana Penka in prvega moža SCT Ivana Zidarja konec junija 2008 bo, vsaj za zdaj, ostala brez sodnega epiloga, kakršnega si želi tožilstvo.

Objavljeno
15. februar 2011 20.52
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika
Ljubljana - Potem ko se z zahtevo za preiskavo zaradi domnevne zlorabe uradnega položaja oziroma napeljevanja k temu kaznivemu dejanju ni strinjala preiskovalna sodnica, je tožilstvu dal košarico tudi zunajobravnavni senat ljubljanskega okrožnega sodišča. Ta ugotavlja, da dejanje, ki ga vodja skupine tožilcev za pregon organiziranega kriminala Blanka Žgajnar očita Penku, »ni kaznivo dejanje oziroma iz opisa ne izhajajo znaki očitanega kaznivega dejanja«. Tožilstvo se je proti sklepu pritožilo na višje sodišče. Tožilstvo je sredi decembra 2009 vložilo zahtevo za preiskavo zaradi očitka, da je Boštjan Penko zlorabil položaj, ko se je kot višji tožilec sestajal z Ivanom Zidarjem in mu pomagal pri pripravi obrambe. Pri tem je bil menda seznanjen s predkazenskimi postopki proti Zidarju; ta naj bi mu plačal po uradnem začetku opravljanja odvetniške dejavnosti (Penko je po odhodu iz tožilskih vrst dejansko postal Zidarjev zastopnik). A preiskovalna sodnica se s tožilsko zahtevo za preiskavo ni strinjala, zato je zadevo odstopila v presojo zunajobravnavnemu senatu in ta ji je pritrdil v celoti.

Kot senat pojasnjuje v sklepu, je lahko storilec kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja le uradna oseba, in to le, če stori dejanje pri opravljanju svojega dela. Pri tem senat opozarja, da status uradne osebe ni nekaj, kar obstaja samo zase, temveč le v povezavi s storjenim ali opuščenim dejanjem. Takšna argumentacija pa pomeni, da Penkovo ravnanje, češ da je pravno svetoval prvemu možu SCT, čeprav je bil še tožilec, ne glede na to, ali je bil seznanjen s predkazenskimi postopki proti Zidarju ali ne, »ni takšno dejanje, ki bi pomenilo uradno dejanje, saj ga ni opravil v okviru svojega uradnega položaja«. Glede na takšno stališče sodišča je odpadla tudi kaznivost napeljevanja h kaznivemu dejanju, ki ga je tožilstvo očitalo Zidarju.
 
Za Penka je »takšna odločitev glede na naš pravni red pričakovana«. Po njegovem je prav tako pričakovana pritožba tožilstva, »saj tožilstvo še naprej dela enako kot doslej, čeprav bi moralo predstavljati garant zakonitosti in vsebinske pravilnosti postopka«. A je, kot pravi, pomirjen, da je to funkcijo opravilo sodišče, ki že od zavrnitve odredbe za hišno preiskavo ob njegovi aretaciji prek odločitve preiskovalne sodnice do sklepa zunajrazpravnega senata ugotavlja, »da moje takratno ravnanje ni imelo znakov kaznivega dejanja«. Takšna odločitev sodišča tudi utrjuje njegovo prepričanje, da so postopki, ki jih je sprožil proti policistom in tožilcem, vpletenim v njegovo prijetje, upravičeni.

Kritično do vodstva tožilstva

Podatek, da bo tožilstvo poskušalo v svoj prav s pritožbo prepričati višje sodišče, Penko navezuje na siceršnje ravnanje tožilstva v zadnjem času, do katerega je zelo kritičen. Kot pravi, je sodišče v njegovem in v nekaterih drugih odmevnih primerih tožilstvo opozorilo, da vlaga neutemeljene ali vsaj premalo utemeljene obtožne akte. »Očitno to počne z namenom nekega trenutnega demonstrativnega učinka« in gre očitno za politiko kazenskega pregona, ki jo podpira generalna državna tožilka, ki pa je po Penkovem mnenju »povsem napačna in še dodatno spodkopava zaupanje v delovanje tožilstva«.

Nekdanji tožilec je prepričan, da je odgovornost vodstva tožilstva in resornega ministrstva, ki je pristojno za pripravo zakonodajnih sprememb, še veliko večja, kot se je izkazalo v zadnjih primerih. Kljub večletnemu opozarjanju, da gospodarskega kriminala ni mogoče preganjati na tak način, so vse prošnje za okrepitev tožilstva s strokovnjaki s področja ekonomije, financ, ... naletele na gluha ušesa vodstva tožilstva, pravi Penko. To po njegovem kaže na to, da »nikomur ni v interesu, da bi tožilstvo usposobili za učinkovit boj proti gospodarskemu kriminalu«.

Po Penkovem mnenju največje osebno in politično odgovornost za to nosi generalna državna tožilka, ki da je imela v času vlade Janeza Janše v povezavi s pravosodnim ministrstvom vse možnosti na tožilstvu vzpostaviti takšno organizacijo in način dela, ki bi omogočala učinkovito preiskovanje in pregon gospodarskega kriminala.