Tiskane izdaje
Ljubljana - Skrivanje za vzdevkom na spletu na podlagi t. i. komunikacijske zasebnosti ne bo več tako samoumevno, je (med drugim) razvidno iz sveže odločbe vrhovnega sodišča, ki je presojalo, ali je spletni portal upravičeno hranil in posredoval IP-naslov avtorice žaljivega komentarja. V nasprotju s stališčem informacijskega pooblaščenca po mnenju sodišča avtor komentarja, ki je dostopen na javno dostopnem mestu, ne more pričakovati zasebnosti, zato za pridobitev njegovega IP-naslova ni potrebna sodna odredba.
M. K. je bila marca lani na okrožnem sodišču v Murski Soboti obsojena na denarno kazen dobrega tisočaka evrov zaradi razžalitve Ivana Markoje, župana Odrancev, letošnjega januarja pa je takšno sodbo potrdilo tudi višje sodišče v Mariboru. Kaznivo dejanje je M. K. storila z zapisi na spletnem portalu www.pomurec.com, kjer je pod vzdevkom gost-občan po mnenju sodišča presegla mejo dopustnega (pod člankom, ki se je nanašal na predlog o zmanjšanju števila občin, je avtorica župana označila za skorumpiranega, je še danes razvidno iz komentarjev pod člankom).
Zagovornik Igor Vinčec je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj se je sodba opirala na dokaz, ki je bil po njegovem pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic, in sicer na podatek o IP-naslovu računalnika, ki ga je od predstavnika spletnega portala pridobil županov odvetnik. Kot je opozoril Vinčec, za hrambo in posredovanje IP-naslova ni obstajala pravna podlaga, obsojenki pa je bila kršena pravica do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja in varuje 37. člen ustave, saj portal tega podatka brez sodne odredbe ne bi smel posredovati drugim. Zagovornik se je pri tem skliceval tudi na pojasnilo informacijskega pooblaščenca, da lahko ponudnik spletne strani v skladu z zakonom o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) IP-naslov razkrije le pristojnim organom, kar pa odvetnik ni.
Zapis je bil namenjen javnosti
Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je po drugi strani menil, da pridobitev tega podatka ne pomeni poseg v nedotakljivost zasebnosti in svobode komuniciranja in je med drugim opozoril, da je bil nadaljnji podatek, ki je šele omogočil identifikacijo M. K., pridobljen na podlagi sodne odločbe (županov odvetnik je pri Okrajnem sodišču v Lendavi podal predlog za zavarovanje dokazov, sodišče pa je operaterju Amisa naložilo, naj posreduje njene identifikacijske podatke). A, kar je še bolj pomembno, je sklicevanje na tajnost komuniciranja po njegovem brezpredmetno, saj je šlo za komunikacijo prek spletnega ponudnika ravno z namenom, da bi bili tudi ostali uporabniki seznanjeni z vsebino objavljenega, zaradi česar obsojenka po njegovem ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti, je poudaril Jenull.
Po mnenju vrhovnega sodišča komunikacijska zasebnost obsojenke v tej zadevi ni bila kršena. IP-naslov poleg vsebine komunikacije kot t. i. prometni podatek načeloma sicer spada v polje komunikacijske zasebnosti, vendar je vrhovno sodišče ob tem presojalo, ali v domet 37. člena ustave sodi sporni zapis. Ker je bil žaljiv komentar zapisan na javno dostopnem spletnem portalu in je torej šlo za odprto in javno komunikacijo različnih oseb, ki so se pred tem registrirale, je po mnenju sodišča M. K. svoj komentar zavestno izpostavila javnosti, zato njeno pričakovanje zasebnosti, še zlasti ob upoštevanju žaljive vsebine, ni bilo upravičeno. Ker se je z objavo na javnem portalu odpovedala zasebnosti, tudi podatek o IP-naslovu ni več užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti, je menilo vrhovno sodišče. O tem je sicer presojalo že ustavno sodišče, ki je menilo, da tisto, kar nekdo izpostavi javnosti, pa čeprav iz zavetja svojega doma in svojega računalnika, ne more biti predmet varstva 37. člena ustave.
Zagovornik je neuspešno problematiziral tudi samo hrambo podatka IP-naslova spletnega portala. Se je pa sodišče strinjalo z njim, da portal res ni imel izrecne podlage, da je IP-naslov sporočil odvetniku oškodovanca, saj je do teh podatkov upravičen le pristojni organ. Vendar je bila glede na vse okoliščine kršitev (portala, ne države) manjšega pomena od interesa oškodovanca na drugi strani. Povedano drugače, vrhovno sodišče je dalo prednost varovanju ustavnih pravic oškodovanca, v katere je posegla M. K., sploh ker IP-podatek ni užival ustavnega varstva in za posredovanje tega podatka torej ni bila potrebna sodna odredba.
Policija že z novimi navodili
Zaradi slednjega bo ta sodna odločba pomembno vplivala tudi na delo policije. Kot je bilo namreč stališče informacijskega pooblaščenca, ponudniki spletnih strani niso dolžni posredovati IP-naslova brez sodne odredbe, ker zakon o kazenskem postopku v posredovanje podatkov zavezuje zgolj spletne operaterje. Vendar kot je razvidno iz odločbe vrhovnega sodišča, tudi v teh primerih zadošča že zahteva policije kot pristojnega organa, utemeljena z obstojem razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije, nam je ob tem pojasnila, da jih je vrhovno državno tožilstvo seznanilo s to odločbo in da so glede na dejstvo, ki izhaja iz nje, torej da je ponudnik spletnega portala dolžan posredovati pristojnim organom podatke, potrebne za identifikacijo tudi brez odredbe sodišča, vsem policijskim enotam že naročili, da IP-podatke od ponudnikov spletnih storitev, »kadar se bo posameznik zavestno odpovedal svoji pričakovani zasebnosti, pridobivajo brez sodne odredbe«. Bobnarjeva je ob tem dodala, da bo v vseh preostalih primerih za pridobitev IP-naslova še vedno potrebna sodna odredba. Bobnarjeva ob tem še meni, da bi bilo treba glede na stališče vrhovnega in ustavnega sodišča v noveli zakona o kazenskem postopku primerno urediti tudi prometne podatke, zato so ministrstvo za pravosodje že pozvali k spremembi predlaganih določb.
Informacijsko pooblaščenko skrbi za žvižgače
Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik kljub temu vztraja, da samo razkritje vsebine komunikacije še ne pomeni, da se je posameznik odrekel varovanju svoje identitete, ob tem pa se sklicuje na več odločb ustavnega sodišča. Prelesnikova meni, da si nekdo ravno zato, ker utemeljeno pričakuje, da bo njegova identiteta varovana z ustavnimi in zakonskimi pogoji, tudi izbere vzdevek. Kot je še pojasnila med drugim, pri tem ne gre za absolutno zaščito pravice do komunikacijske zasebnosti, temveč za pogoje, pod katerimi lahko zlasti državni organi vanjo posežejo. Brez varovalke sodne odredbe je po njenem posameznik v celoti prepuščen presoji organov pregona, čeprav je le sodišče tisto, ki lahko kompetentno presoja, katera od ustavno varovanih pravic je v vsakem konkretnem primeru močnejša.
»Glede na to, da sodobne komunikacije temeljijo na informacijskih tehnologijah, pri katerih naše identitete predstavljajo IP-naslovi in drugi identifikatorji, nas zelo skrbi rahljanje pogojev za posege v komunikacijsko zasebnost. Pomislimo lahko na implikacije za žvižgače in svobodo izražanja stališč, ki niso vsem pogodu. Vsebina je v teh primerih javna, precej bolj pomembna pa je identiteta komunicirajočega. Si bo še kdo upal izraziti svoja stališča ali opozoriti na nekaj spornega, zlasti če ne bo mogel računati na varovanje svoje identitete, kot mu jo zagotavlja ustava?« je dejala.
