Sloveniji nova klofuta evropskega sodišča

Ljubljana – Slovenija je oziroma bo letos zaradi kršenja pravice do poštenega sojenja po sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice izplačala 42.780 evrov odškodnin. Če bodo dokončne še tri sodbe, o katerih je sodišče odločilo te dni, jo čaka plačilo še 27.000 evrov, ki jih bo izplačala v prihodnjem letu. Ena od teh je zgodba Z. A., ki ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku pred mariborskim sodiščem.

Z. A. je v pritožbi na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) zatrjevala, da ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja v pravdnem postopku, v katerem je bila zoper njo izdana zamudna sodba. Trdila je, da v poštni nabiralnik ni nikoli prejela obvestila o sodni pošiljki, s katero ji je mariborsko okrožno sodišče vročalo tožbo; zaradi vračila posojila na podlagi ustnega dogovora jo je namreč tožila znanka. V času, ko ji je poštar januarja 2007 v nabiralniku pustil dve obvestili, je bila Z. A. nekaj dni na Dunaju, nato pa je 26. januarja od tam odpotovala v Namibijo, kjer je preživela dva meseca.

Trdila je, da je bila s tem, da naj bi bila tožena, seznanjena šele, ko ji je bila vročena zamudna sodba, kajti potem ko se je 24. marca vrnila iz Namibije, v poštnem nabiralniku ni našla obvestil poštarja o prispeli sodni pošiljki. To je pošta sicer po petnajstih dneh vrnila na sodišče, ker je naslovnica ni prevzela.

Neuspešna na domačih sodiščih

Mariborsko okrožno sodišče je sredi septembra 2007 izdalo zamudno sodbo v korist znanke Z. A. V skladu s takrat veljavnimi pravili o vročanju je namreč štelo, da je bila Z. A. tožba vročena 26. januarja 2007. »Še pred izdajo zamudne sodbe je potekel trimesečni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odgovorom na tožbo (ta rok je po zdaj veljavnem zakonu o pravdnem postopku šest mesecev),« pojasnjuje Anita Drev, predstavnica državnega pravobranilstva za odnose z javnostmi.

Pritožnica se je zoper zamudno sodbo pritožila in hkrati vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kar je utemeljevala z navedbo, da v njenem poštnem nabiralniku ni bilo obvestil o sodni pošiljki, s katero bi ji vročili tožbo. Uspelo ji ni ne z enim ne z drugim, prav tako ni bila uspešna z revizijo pred vrhovnim sodiščem, ustavno sodišče pa njene pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Evropsko sodišče za človekove pravice je menilo, da je bil takrat veljavni trimesečni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje prekratek, prav tako je sklenilo, da sta višje in vrhovno sodišče, ko sta odločali o njeni pritožbi, prestrogo uporabili veljavno pravo. »ESČP je v konkretnem primeru pristop nacionalnih sodišč ocenilo za preveč formalističen, poudarilo je tudi dejstvo, da je sodišče za izdajo enostavne zamudne sodbe potrebovalo skoraj osem mesecev. Stališču, da pritožnica ni bila zadosti skrbna, je sicer pritrdilo, hkrati pa ocenilo, da so bile posledice, ki so jo zaradi tega doletele, nesorazmerne,« pojasnjujejo na pravobranilstvu.

Evropsko sodišče ji je zato prisodilo 2000 evrov pravičnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo in povrnitev stroškov postopka pred nacionalnimi sodišči ter pred ESČP v skupnem znesku 3869 evrov.