»Sodišče ravnalo nečloveško in ponižujoče«

Celje – Milanu Laliću je celjsko okrožno sodišče po lanskem poskusu uboja sosede zaradi neprištevnosti izreklo ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Vsakih šest mesecev bi moralo sodišče odločiti, ali je zdravljenje še potrebno. Celjsko sodišče je odločalo v zakonskem roku, a očitno prepočasi.

Kljub opozorilom iz Maribora je 92-letni Lalić umrl v enoti za forenzično psihiatrijo. O primeru je včeraj poročal tudi namestnik varuhinje človekovih pravic Ivan Šelih. Pojasnil je, da je Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor celjsko sodišče na primer opozorila že maja, na začetku junija pa sodišču spet predlagala, da bi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja prekinili. Potrebe po takem načinu namreč ni bilo več. Lalić je bil telesno popolnoma oslabel, zaradi bolezni je umiral v zanj neprimernih razmerah. Sploh ni več potreboval nobenih psihiatričnih zdravil, je le še ležal, hranili in hidrirali so ga v žilo, preživel je dve pljučnici. V enoti za forenzično psihiatrijo so menili, da bi morali Lalića namestiti v negovalno ustanovo.

Edini odziv na junijski poziv iz Maribora s celjskega sodišča je bil, da so sejo razpisali za 17. avgust. V enoti so se tako 7. julija obrnili na varuha človekovih pravic, ki je že dan pozneje obiskal Lalića. Kot je povedal Šelih, so se lahko na lastne oči prepričali, da je prav tako, kot so povedali pristojni v enoti. Poudaril je, da slovenska ustava poudarja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, česar pa v Lalićevem primeru ni bilo mogoče čutiti. Tudi zato so 9. julija celjsko sodišče pozvali, naj takoj odloči o Lalićevem zdravljenju. Pet dni pozneje je celjsko sodišče odgovorilo le, da so se že po junijskem pozivu odločili, da bodo razpisali dodatno sejo, torej avgusta. Lalić je umrl 16. julija.

Celjsko okrožno sodišče pojasnjuje, da so zdravljenje podaljšali po aprilski seji, na kateri je sodna izvedenka Martina Žmuc Tomori jasno razložila, da bi bila kakršna koli sprememba okolja in premestitev za Lalića glede na njegovo zdravstveno stanje slaba. Hkrati pa naj bi se vsa nega in oskrba, ki jo je Lalić potreboval, lahko izvajala na forenzičnem oddelku. Na sodišču še pojasnjujejo, da so ravnali po zakonu, še več, da so »nemudoma«, ko so dobili poziv Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor, »še pred zakonsko določenim šestmesečnim rokom«, razpisali novo sejo.

S tem odgovorom se varuh človekovih pravic nikakor ni zadovoljil. Sodišče bi v takih primerih moralo biti absolutno hitrejše: »Odlašanje s sodno odločitvijo varuh zato šteje za kršitev osebnosti in dostojanstva pacienta ter hkrati tudi lahko že za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Resnost zdravstvenega stanja pacienta je namreč zahtevala hitrejše postopanje sodišča. Čeprav je šlo za osebo z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega zdravljenja, ji gre pravica, da umre v zanjo primerni ustanovi in pogojih.« Zaradi počasnega ukrepanja sodišča je varuh dal pobudo za opravo službenega nadzora. Ko bodo dobili odgovor iz Celja, se bodo odločili o nadaljnjih ukrepih.