Sodišče znova presoja o mejah pravice do svobode izražanja

Petar Radović vztraja pri tožbi proti Sašu Hribarju zaradi izrazov turbo anus in tampon cona.

Objavljeno
11. september 2014 20.53
SLOVENIJA,LJUBLJANA,17.04.2012.Člani programskega sveta Radiotelevizije Slovenija (RTVS) so se dopoldne sestali na izredni seji. Na seji so med drugim obravnavali uresničevanje programsko-produkcijskega načrta za leto 2012 v luči vladne prepovedi
Iva Ropac, kronika
Iva Ropac, kronika

Ljubljana – Potem ko je ustavno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo, po kateri bi moral Sašo Hribar plačati odškodnino Petru Radoviću zaradi izrazov turbo anus, tampon cona, homo erectus in drugih, s katerimi se je odzval na Radovićevo cenzuro, okrožno sodišče zadevo tehta ponovno.

Gledalci, ki so si 10. oktobra 2009 ogledali (zdaj že ukinjeno) satirično oddajo Hri-bar, v kateri je Sašo Hribar gostil predsednico Nove Slovenije Ljudmilo Novak, so bili prikrajšani za del, v katerem je voditelj vprašal gostjo, ali bi bila za stranko rešitev, če bi vajeti prevzel Jože Možina, direktor TV Slovenija, ki ga je pred časom politični analitik Boštjan M. Turk označil za najboljšega slovenskega politika. Novakova je odgovorila, da nima nič proti, po posredovanju Radovića pa ta del v oddaji, ki so jo snemali dan prej, ni bil objavljen.

Hribar pravi, da se je odzval na Radovićevo cenzuro oziroma odločitev, da je oddajo »potisnil v nočni termin« in jo poskušal s tem uničiti. Pojasnjuje, da je šlo za kritiko ravnanja takratnega urednika, ko je bilo prepovedano omenjanje določene politične opcije, kar je zanj kot satirika nesprejemljivo.

Že v prvem sojenju je Hribar pojasnil, da Radovića ni nameraval žaliti in da so sporne besede izraz nemoči in frustracije ob cenzuri. Radovića so med drugim najbolj zbodle Hribarjeve izjave, da je tampon cona, da takšne ljudi sam imenuje turbo anuse in da gre za ljudi brez časti, ugleda in ponosa, ki izpolnjujejo ukaze nadrejenih, ker sami niso sposobni, zaradi česar s tožbo, ki jo je vložil konec leta 2009, še vedno vztraja pri odškodnini.

Ustavno sodišče

Okrožno sodišče je Radoviću 2011. prisodilo 3000 evrov, višje sodišče pa se je strinjalo z okrožnim, da je način, kako je Hribar obračunaval z njim, neprimeren in žaljiv, a je menilo, da za žalitve, izrečene na televiziji v okviru takratne satirične oddaje, velja višji tolerančni prag kot za besede, ki jih je izrekel na Radovićev račun v drugih medijih v obliki intervjuja in niso varovane s satiro kot obliko umetniškega izražanja. Odškodnino so znižali na 2000 evrov, ustavno sodišče pa se je postavilo v bran pravici do svobode izražanja.

Sodbo je razveljavilo in primer vrnilo v ponovno presojo okrožnemu sodišču, ki je na prvem naroku zaslišalo stranke. »Sodišče skladno z napotki ustavnega sodišča ugotavlja kontekst podanih izjav, torej Hribarjev odziv na ravnanje urednika, ki je izvajal cenzuro. Hribar je podal vrednostne sodbe o delovanju urednika javne televizije, za kar je imel podlago v njegovem ravnanju,« pojasnjuje Hribarjev pooblaščenec Jožef Klavdij Novak iz Odvetniške družbe Čeferin.

Ustavni sodniki, ki so se v svoji odločitvi oprli na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), so poudarili, da je treba upoštevati zlasti kontekst, v katerem so bile izrečene izjave, in da ne zadošča upoštevanje le njihove vsebine, v okviru tehtanja pa je treba ovrednotiti tudi predhodno ravnanje Radovića, njegov takratni položaj vodstvenega delavca javne televizije in presoditi, ali je s svojim ravnanjem, ko je cenzuriral oddajo, izzval Hribarjeve izjave.

Po mnenju ustavnih sodnikov je javnost morala biti seznanjena s cenzuro ostrih političnih komentarjev na javni televiziji, svoboda govora pa varuje tudi novinarjev slog ter način pisanja, cinizem in satiro, kot je ESČP poudarilo v odmevni zadevi Mladina proti Sloveniji.

Sodišči nižje stopnje v svojo presojo prav tako nista vključili konteksta Hribarjevih izjav in nista ugotavljali dejanske podlage zanje, še posebno nista ovrednotili trditve, da so bile Hribarjeve besede odziv na Radovićevo cenzuro satirične oddaje na nacionalni televiziji. Nižjestopenjsko sodišče bo lahko šele z upoštevanjem vseh navedenih okoliščin odločilo, katera človekova pravica ima prednost, ali je to Radovićeva pravica do časti in dobrega imena ali Hribarjeva pravica do svobode izražanja.

Cenzura na javni RTV

Radović se ne strinja s stališčem ustavnega sodišča, ki je dalo prednost svobodi izražanja, saj ga ne zanima kontekst, temveč le, da ga je Hribar s takšnimi izrazi užalil; priznal pa je, da se je za cenzuro odločil po lastni presoji.

O cenzuri oziroma okoliščinah bo sodišče 10. decembra zaslišalo Vanjo Vardjana (bil je urednik razvedrilnega programa pred Radovićem) in urednika ukinjene oddaje Bojana Krajnca.