Tiskane izdaje
Softić je tistega oktobrskega popoldneva na Titovi cesti v Mariboru skozi okno avtomobila v Radeta Mitrovića izstrelil več deset nabojev. Ko se je 52-letni oškodovanec s sodelavcema nekaj minut čez 14. uro vračal iz službe domov in so v križišču čakali na zeleno luč, se je ob njih ustavil enoprostorec. Iz njega je izstopil Softić, odkorakal do drugega vozila, razbil okensko steklo ob sovoznikovem sedežu, na katerem je sedel Mitrović, in v kabino izpraznil nabojnika dveh pištol. Mitroviću ni bilo pomoči.
Ustrelil bi tudi nekdanjo ženo
Po streljanju je Softić parkiral avto na bližnji pločnik, iz orožja odstranil nabojnike in mirno počakal na prihod policistov. Povod za Softićev maščevalni strelski pohod naj bi bila ženina prijava za družinsko nasilje oziroma orožje. Policistom naj bi takoj po aretaciji celo dejal, da bi zagotovo najprej ustrelil nekdanjo ženo, če bi prišel do nje, a ker je ni bilo tam, se je znesel nad moškim, o katerem je napačno domneval, da prijateljuje z njegovo nekdanjo ženo.
Obtožnica Softića bremeni še povzročitve splošne nevarnosti, saj sta bila takrat v avtomobilu še dva sopotnika, pri čemer je bil 57-letni voznik ustreljen v roko. Med streljanjem je eden od izstrelkov priletel tudi v naključni mimovozeči avtomobil.
Softić je na včerajšnjem predobravnavnem naroku na mariborskem okrožnem sodišču očitke priznal, a se ne strinja s kaznijo, ki jo je zanj predlagalo tožilstvo. Če bi dejanji priznal, mu je vodja mariborskega okrožnega tožilstva Darko Simonič v zameno ponudil 26 let zapora za umor, saj da je bil ta storjen na izjemno zavržen način, ob tem pa še leto in pol zapora zaradi povzročitve splošne nevarnosti. Predlagano kazen je združil v enotno kazen 27 let zapora.
Razpravljajoča sodnica Andreja Lukeš je sprejela Softićevo priznanje. Softićev zagovornik odvetnik Martin Hebar je predlagal, da sodišče pred izrekom kazni zasliši pet prič, med njimi nekdanja sodelavca in osebno zdravnico, ki naj bi izpovedali glede osebnosti obdolženega, ki meni, da ni tako surov, kot mu očita obtožnica, in da bi si zaslužil nižjo kazen.
Tožilec se s tem predlogom ni strinjal, saj da o obdolženčevi osebnosti dovolj govori že sam način storitve kaznivega dejanja, s katerim je Mitroviću vzel življenje tudi za ceno ogrožanja drugih ljudi, hkrati pa kljub krutemu umoru ves čas ni ničesar obžaloval. Softić je sicer včeraj poskušal izreči opravičilo, a mu je sodnica vzela besedo, hkrati pa svojcem žrtve ni priznal premoženjskopravnega zahtevka. Sodnica je ugodila predlogu obrambe in nadaljevanje naroka preložila na 5. februar.
Nasilen do žene in otrok
Softić je na zatožno klop sedel že lani, ko se je na ptujskem okrožnem sodišču zagovarjal zaradi nasilja v družini in posedovanja orožja. Za ti dve kaznivi dejanji ga je maja predlani prijavila ravno njegova nekdanja žena, hkrati je policistom pokazala skrivno mesto v zidu stanovanjske hiše, kjer je skrival arzenal nelegalnega orožja. »Glede orožja priznam. Moje je bilo oziroma od vseh nas v hiši. Glede nasilja v družini pa se bom pritoževal, pa če bo treba, tudi deset let,« je dejal. Sodišče ga je spoznalo za krivega obeh dejanj in ga decembra lani nepravnomočno obsodilo na poldrugo leto zapora.
Sicer je sojenje na Ptuju razkrilo nasilen Softićev značaj, o katerem so pričale njegova nekdanja žena in hčeri, ki so se morale zaradi psihičnega in fizičnega nasilja trikrat zateči v varno hišo, nato pa so pobegnile v tujino. Svojega bivališča še danes ne želijo razkriti. Od doma je že leta 2015 odšel tudi obtoženčev sin, ki si je nato življenje uredil v ZDA.
Ptujsko sodišče je ženo in hčeri na njihovo prošnjo zaslišalo brez navzočnosti obtoženega, saj se ga bojijo. Sodišče jih namreč pred tem ni moglo izslediti niti s pomočjo Interpola, a je nato nekdanja Softićeva žena vendarle iz tujine poklicala sodišče in povedala, da noče razkriti, kje se nahaja s hčerama, a da so pripravljene priti na sodišče in pričati o vsem. Da je trpinčil ženo in psihično maltretiral tudi njuni hčeri, je Softić na sodišču sicer odločno zanikal.
Trpinčil ženo in jo zaklepal v stanovanje
Nekdanja žena je opisovala težko življenje z obtoženim, polno nasilja, poniževanj in strahu. Kot je pripovedovala, je prvih deset let v zakonu nekako šlo, po rojstvu prvega otroka pa je obtoženi menda začel kazati pravi obraz. »Zmerjal me je s kurbo in prasico, nikogar nisem smela niti pogledati. Po rojstvu drugega otroka mi je celo prepovedal, da bi hodila v službo. Nisem smela imeti stikov s sosedi, zaklepal me je v stanovanje. Zaradi tega sem zamujala v službo in tam tega niso dolgo tolerirali, zato sem izgubila zaposlitev.«
Razmere so postajale iz leta v leto bolj neznosne, vrhunec pa dosegle po rojstvu tretjega otroka. Takrat jo je hotel prisiliti, naj se pri notarju odpove otrokom in podpiše, da ni rodila nobenega od njih. Maja predlani ji je vendarle prekipelo: »Grozil mi je, da bo pripeljal dva moška, ki me bosta tako 'obdelala', da bom vsa raztrgana in bom umrla«. Ko se je zaupala zdravnici, je ta poklicala policijo. Žena se je skupaj s hčerama zatekla v varno hišo, nato pa so se odločile pobegniti iz Slovenije.
O težkem otroštvu in očetovem nasilju sta na sodišču govorili tudi hčeri obdolženega. Ena je povedala, da je materi na silvestrovo pred njima grozil, da bo umoril nekega moškega, da mu bo odrezal glavo in da bo umor naprtil ženi, on pa bo pobegnil. Mlajša od hčera je predvidevala, da je z grožnjami meril prav na Mitrovića.
