Tiskane izdaje
Ljubljana − »Če to ni grozovit način, potem ga sploh ni,« je tožilec Marko Godec nezadovoljen komentiral sodbo Slobodanu Bobiću, ki je vzel življenje sosedu Janu Šošku. Sodišče namreč ni delilo njegovega mnenja, da je zagrešil umor na grozovit način, temveč »le« uboj.
Pomembna razlika je seveda dolžina zaporne kazni, ki jo lahko sodišče izreče za eno ali drugo kaznivo dejanje. Tožilec bi Bobića zaradi umora, za kar je predpisana kazen od 15 do 30 let zapora, v zapor poslal za 27 let, a je sodišče menilo, da mu to kaznivo dejanje ni bilo dokazano, temveč da gre v tem primeru za kaznivo dejanje uboja (predpisana kazen je od 5 do 15 let). Ob upoštevanju nekaterih olajševalnih in oteževalnih okoliščin je senat Bobiću tako izrekel 12 let in pol zapora.
Kaj natančno se je dogajalo 2. junija na Delavski ulici v ljubljanskem Zalogu na vrtu zdaj pokojnega Jana Šoška, ne bomo nikoli izvedeli (soseda sta bila nekajkrat pred tem v sporu, a nazadnje pred dvema letoma, tako da o razlogih za dejanje na sodišču nihče ni vedel povedati ničesar). To je ob razglasitvi sodbe dejala tudi sodnica Špela Koleta, saj je Bobić do konca vztrajal, da kaznivega dejanja ni storil. Rekel je celo, da je sam videl storilca, kako beži, a je bil neprepričljiv. Za sodišče ni dvoma, da je Bobić vzel življenje svojemu sosedu, po dogodku je bil tudi ves krvav in se je poskušal umiti (po lastnih besedah je bil krvav, ker je premikal truplo). Sodišče tudi ni dvomilo o izpovedi dveh prič, ki sta Bobića videli na sosedovem vrtu, kako zamahuje s sekiro.
Klavdija P., ki je kot negovalka prihajala k Bobićevi materi, se je v času dogodka ravno ukvarjala z njo in ji umivala lase. Bobić se je pred tem obnašal običajno, nato pa ga po besedah priče dalj časa ni bilo na spregled. Ko je njegovi materi umivala lase, je slišala zvok »cak, cak, cak«, kasneje pa videla Bobića, ki po nečem udriha s sekiro. Vsega sicer ni mogla videti zaradi ograje, ki deli vrtova sosedov, a je Bobića lahko videla od prsi navzgor.
Klavdija P. je zbežala domov, živi namreč zelo blizu, poklicala pa je tudi prijateljico Urško B., ki se je takrat odpravljala v službo, z avtobusom namreč razvaža otroke. Tudi Urška B. je, ko se je peljala mimo Bobićevega vrta, na pločniku avtobus ustavila in z voznikovega sedeža videla tako rekoč enak prizor, Bobić je ves krvav zamahoval s sekiro. Tudi ona zaradi ograje ni videla vsega.
Da je Bobić morilec, po besedah sodnice dokazuje tudi njegov telefonski klic na 113 po dogodku. Bobić tako kot najbrž še marsikdo drug ni vedel, da se klic snema, še preden operater dvigne slušalko, in moški glas tako še pred tem v srbohrvaščini nekomu reče, »naj ne pove, da ga je ubil on, temveč naj reče, da je to storil nekdo drug«. Kasneje pa operaterju pove, da sosed mrtev leži na vrtu. Čeprav je Bobić dejal, da ne ve, kdo je izrekel prve besede, za sodišče ni dvoma, da je to prav njegov glas, poleg tega pa je bil takrat doma sam s svojo nepokretno materjo.
Sodnica je poudarila tudi, da je imel Bobić po vsem telesu veliko prask in odrgnin. Čeprav je obtoženi povedal, da je dan pred dogodkom padel s kolesom, pa sodišče tega ni verjelo, saj je izvedenec poudaril, da gre za sveže poškodbe, stare največ nekaj ur. »Očitno je med vami in Šoškom prišlo do prerivanja, o tem pričajo tudi podrti količki na vrtu. Vaš sosed je bil v dobri formi in močan, saj je imel tudi doma nekakšen mini fitnes. A takrat ste ga presenetili, ko se je na vrtu sončil gol,« je povedala sodnica in med drugim dodala, da Šoško ni imel niti časa, da bi si namestil nožno protezo (Šoško je bil namreč invalid brez ene noge).
Ni pa se sodnica strinjala s tožilstvom, da je šlo v tem primeru za umor na grozovit način. Čeprav je Bobić po žrtvi res udrihal dolgo časa in mu prizadejal najmanj 37 ran po glavi in vratu, mu tako delno amputiral možgane ter tako rekoč odsekal glavo, pa ni mogoče z gotovostjo potrditi, da je Šoško ob tem hudo trpel.
Za umor na grozovit način je namreč po kazenskem zakoniku treba dokazati storilčevo brezčutnost, izživljanje in trpljenje oškodovanca, ki je večje od običajne bolečine (mučenje), vendar tudi sodni izvedenec tega ni mogel potrditi, kakor tudi ne, katera od poškodb je bila smrtna. Tako tudi ni mogoče ugotoviti, ali je bil Šoško sploh še živ, ko je dobil vse te poškodbe.
Je pa za sodišče jasno, da je bil Bobić v času storitve kaznivega dejanja prišteven. Čeprav so mu že pred leti diagnosticirali shizofrenijo, je namreč s to boleznijo normalno živel, je ugotovila sodna izvedenka. Z zadevo se bo ukvarjalo tudi višje sodišče, pričakovati je tako pritožbo tožilstva kot tudi obrambe, ki meni, da kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Družina pokojnega Šoška, ki je od morilca zahtevala odškodnino, pa bo morala svojo pravico poiskati v ločenem, civilnem postopku.
