Tiskane izdaje
Bled – Kranjsko okrožno sodišče je tožbeni zahtevek Republike Slovenije za ugotovitev ničnosti sporazuma glede Blejskega otoka zavrnilo. S tem ostaja veljaven sporazum, po katerem je župnija Bled oziroma ljubljanska nadškofija v last dobila objekte na otoku, otok pa v najem za 45 let.
Majda Širca, ministrica za kulturo v času Pahorjeve vlade, je spomladi leta 2009 z veliko mero upanja, da bo po sodni poti dosegla razveljavitev sporazuma, prek državnega pravobranilstva vložila tožbo z zahtevo za razveljavitev sporazuma.
Prepričana je bila, da je sporazum sklenjen v nasprotju z več zakoni (zakon o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini, zakon o varstvu kulturne dediščine, zakon o ohranjanju narave, zakon o denacionalizaciji in zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin), ki se nanašajo na razpolaganje z Blejskim otokom kot kulturnim spomenikom oziroma naravno znamenitostjo. Blejski otok kot naravni spomenik prav tako ni v pravnem prometu.
Odločitev kranjskega sodišča je ni presenetila. »Manever pravnega značaja je bil spretno voden in izpeljan do konca«, je za Delo povedala Majda Širca. Meni, da gre za »sporno in zvito sprožen poseg v z ustavnim, vrhovnim in drugimi sodišči določeno odločitev, da se nekatere nepremičnine v denacionalizaciji ne vrnejo v naravi. Z lažnim sporazumom je Cerkev izigrala vse in dobila nekaj, kar ni njeno«, je še dejala.
Hkrati je bila tudi kritična do državnega pravobranilstva in izpostavila, da so v času njenega ministrovanja zastopali eno stališče, zdaj pa so ga spremenili. Hkrati je prepričana, da bi tudi po tej sodbi na državnem pravobranilstvu morali nadaljevati postopek.
V zvezi z očitki, da so sodni postopek zavlekli tudi sami oziroma na državnem pravobranilstvu, saj je sodišče lani presodilo, da bi državno pravobranilstvo moralo vložiti tožbo proti obema podpisnikoma sporazuma, župniji Bled in ljubljanski nadškofiji, in ne le proti župniji Bled, je Širčeva odgovorila, da so prvotno tožbo zasnovali na podlagi številnih pravnih mnenj (omenila je prof. Miho Juharta, pravno službo ministrstva) in iz katerih je izhajalo, da je zadosti, če je v tožbi omenjen zgolj en toženec.
Očitno kranjsko okrožno sodišče njenega mnenja in mnenja pravnikov ni delilo in je zahtevalo dopolnitev tožbe, s čimer se je postopek še dodatno zavlekel, končna odločitev pa je padla v obdobje druge vlade Janez Janše.
Sodba še ni pravnomočna in se je nanjo mogoče pritožiti v 15 dneh. Z državnega pravobranilstva so v zvezi s tem sporočili le, da bodo »skupaj s svojo stranko, ministrstvom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, sodbo proučili. Na podlagi tega se bo republika Slovenija odločila glede morebitnih nadaljnjih aktivnosti.«
V ljubljanski nadškofiji danes odločitve sodišča še niso dobili, zato je niso hoteli komentirati. Tudi blejski župnik Janez Ferkolj za Delo odločitve ni želel komentirati, je pa za STA izrazil zadovoljstvo ob pričakovani odločitvi sodišča in izrazil upanje, da bo sedaj spora glede denacionalizacije Blejskega otoka, ki se vleče vse od leta 1992, konec in se bodo na Bledu lahko še bolj posvetili delu. Na otoku so v zadnjih letih sicer že opravili nujna vzdrževalna dela in obnovili zastareli gostinski objekt.
Sporni sporazum je tik pred iztekom mandata vlade Janeza Janše pred skoraj natanko štirimi leti, 14. oktobra 2008, podpisal tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti, ki ga je za podpis pooblastila vlada. Tedaj javnosti o sklenjenem sporazumu ne z ministrstva za kulturo ne z vlade niso obvestili.
Gradivo o tem je tedanja vlada označila kot gradivo zaupnega značaja, služba vlade za zakonodajo pa tedaj o njem ni podala mnenja, prav tako o njem ni bila seznanjena pravna služba ministrstva za kulturo.
V Delu smo dejstvo, da je bil sporazum sklenjen, lahko razkrili šele po posredovanju urada informacijske pooblaščenke, ki je tedanji predstavnici za stike z javnostmi na ministrstvu za kulturo Nini Orel zagrozil z denarno kaznijo.
Sporazum je tako prekrila senca dvoma, da gre dejansko za transparentne in odkrite namere države na eni strani in nadškofije oziroma župnije Bled na drugi strani.
Denacionalizacijski postopek glede Blejskega otoka je trajal več kot 15 let, v njem pa je bila nadškofiji vrnjena le cerkev Marijinega oznanjenja na otoku.
Ker so bili vsi drugi zahtevki na različnih sodnih instancah (od upravnega in vrhovnega do ustavnega sodišča) zavrnjeni, je nadškofija hotela do tega premoženja priti s tožbo prek evropskega sodišča za človekove pravice.
Po podpisu sporazuma se je župnija Bled zavezala umakniti pritožbo pred evropskim sodiščem za človekove pravice, s čimer naj bi se odpovedala denacionalizacijski zahtevi za vrnitev otoka v naravi, država pa je župniji vrnila preostale tri objekte na otoku in ji otok dala v brezplačen najem za 45 let z možnostjo predkupne pravice v primeru, da bi se država odločila prodati otok.
Država je še v času Pahorjeve vlade vztrajala, da se upošteva denacionalizacijska odločba iz leta 2001, po kateri sta nepremičnini (cerkev in zvonik) last župnije Bled, preostale parcele na otoku pa last države.
Že kmalu po vložitvi tožbe države za razveljavitev spornega sporazuma so obema stranema (državi in župniji) kot možnost za iskanje sporazumne rešitve ponujali mediacijski postopek, na katerega sta obe strani pristali, čeprav je bilo iz izjav obeh strani mogoče slutiti, da dogovora ne bosta iskali in še manj našli in bosta spor reševali po redni sodni poti. Prav tako ni manjkalo pomislekov, da se postopki zavlačujejo.
Na ministrstvu za kulturo so septembra lani od kranjskega okrožnega sodišča za ta primer zahtevali prednostno obravnavo, vendar je razpravljajoča sodnica menila, da ne gre za prednostno zadevo in da jo bo obravnavala po vrstnem redu pripadlih zadev.
