Tiskane izdaje
Ljubljana – Morija na Ižanski cesti in tragična prometna nesreča pri Logatcu sta izjemna dogodka, ki sta močno potrla navzoče policiste, pretresla pa tudi ves kolektiv. Za še kako pomembnega se je znova izkazal že utečen sistem psihološke pomoči v policiji, poudarja Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije.
Dva prometna dogodka, a eden storjen s surovim naklepom umoriti policista, drugi pa, tako kaže, splet nesrečnih okoliščin, sta javnost pretresla v razmiku nekaj dni. O načrtovanem umoru policista Tatjana Bobnar pravi, da delo policistov razumljivo ni vedno všečno, saj posegajo tudi v človekove pravice, uporabljajo prisilna sredstva, kar ni nikoli prijetno. »Vendar je naša dolžnost, da varujemo življenje in premoženje, odkrivamo storilce.
V policijo smo prišli zato, da bi preganjali in odkrivali slabo, tisto, kar je družba določila kot nezakonito, in po drugi strani krepili in delali dobro, branili šibkejše pred močnejšimi,« na kratko opiše njihovo poslanstvo, v nadaljevanju pogovora pa odločno izpostavi, da dogodek na Ižanski cesti vsi dojemajo kot maščevanje za policijski postopek, kar je nedopustno, podlo in pritlehno dejanje. »Zvabiti nekoga, pa naj bo to policist, reševalec ali gasilec, v past, da hiti na pomoč in mu pri tem vzeti življenje, je do skrajnosti vsega obsojanja vredno. Ob tem se vedno znova zavedamo, da je poklic policista nevaren, tvegan in nepredvidljiv.«
Stresne situacije so različne
Policisti so izpostavljeni različnim stresnim situacijam, kot so nevarnosti samega dela, preobremenjenost, grožnje zaradi dela, delo z žrtvami hudih kaznivih dejanj, obravnavanje hudih prometnih nesreč, kot je bila, denimo, zadnja na primorski avtocesti, pogosto soočanje s smrtjo, posebno pretresljivi so za njih dogodki, ko so žrtve otroci. Vse to razjeda tako telesno kot duševno zdravje. Ne le da lahko negativno vpliva na posameznika, ki je temu izpostavljen, njegove bližnje, temveč ima to lahko negativne posledice tudi pri opravljanju policijske službe, kar je škodljivo za družbo kot celoto. Zato še kako prav pride psihološka pomoč v policiji, ki je že dolgo znana in utečena.
Sogovornica poudarja, da se brez preventivne psihološke dejavnosti v policiji lahko pojavijo pri policistih zdravstvene težave, različni načini kompenziranja, problemi v družinskem okolju, upade učinkovitost. Zato so se leta 2009 na predlog psihologov iz vrst policije odločili za sistemsko ureditev in vzpostavitev psihološke pomoči in svetovanja v policiji – preventivne psihološke dejavnosti in intervencije. »Cilj te, vedno bolj pomembne podpore, je uresničevanje poslanstva in vrednot policije, ustvarjanje pozitivnega delovnega okolja in tudi spodbujanje pripadnosti organizaciji,« pojasnjuje Bobnarjeva.
Moč je poiskati pomoč
V nekaterih okoljih je psihološka pomoč še vedno tabu in znamenje šibkosti. Z različnimi oblikami usposabljanja si v policiji želijo povsem odpraviti takšne predsodke. »Podobo policista brez strahu, za katerega ni primerno, da razgalja svoja čustva, spreminjamo v podobo hrabrega, velikokrat požrtvovalnega policista, ki pa kljub vsemu je krvav pod kožo,« razmišlja Bobnarjeva in dodaja, da je povsem na mestu to, kar pravijo njihovi psihologi: »Moč je poiskati pomoč.«
Meni, da so že zelo veliko naredili za detabuizacijo uporabe psihološke pomoči. Izkušnje iz primerov, ko policisti drug drugemu povedo, kako jim je pogovor pri psihologu olajšal čustveno stisko, so najboljša popotnica projektu. »Da bi policiste razbremenili odločitve, ali naj poiščejo pomoč psihologa, smo sprejeli pravilnik o omogočanju psihološke pomoči, ki v določenih, najhujših primerih nalaga vodjem, da policistu ponudijo psihološko pomoč, sam pa se nato odloči, ali jo bo uporabil ali ne. Ta podpora mu je na voljo 24 ur na dan, sedem dni v tednu.«
Povratne informacije uporabnikov so zelo pohvalne, odzivi zaposlenih izjemno pozitivni. Veseli jo, da je dosežen glavni namen, da se po pogovoru s psihologom bolje počutijo, da se lažje spoprimejo z dogodkom in lažje opravljajo svoje delo.
Kam z nasilnežem,
Bobnarjeva poudarja, da se v policiji borijo za ničelno toleranco do nasilja za štirimi stenami. Vsako leto obravnavajo okrog 1700 kaznivih dejanj nasilja v družini, 3000 prekrškov s tega področja, izrečejo pa tudi kakšnih tisoč prepovedi približevanja določeni osebi ali kraju. Ta ukrep je brez dvoma korak v pravo smer, ki storilca vsaj začasno fizično loči od žrtve (če ukrepa ne krši). Po izkušnjah v približno 70 odstotkih primerov to zaleže. Za preostale sledi globa ali pridržanje. Da so izrečeni ukrepi policije največkrat upravičeni, pove podatek, da se preiskovalni sodniki kasneje v le dveh odstotkih primerov ukrep prepovedi približevanja razveljavijo.
Težava, ki jo vidi Bobnarjeva, je to, da policija kot represivni organ v družino vstopa in izstopa hitro in intenzivno, začasno odstrani nasilneža iz okolja, potem pa se pojavi težava, kam z njim, kdo ga bo prevzel, se z njim ukvarjal, mu po potrebi tudi pomagal. »Naša primarna naloga je, da s svojimi ukrepi zaščitimo žrtev, vzpostavimo red in hkrati odpremo vrata drugim institucijam. Bistven je čim hitrejši multidisciplinarni pristop in obravnava tako žrtve kot, kar prevečkrat pozabljamo, nasilneža. Nujno je treba okrepiti timsko delo na tem področju – tako vladnih kot nevladnih organizacij. Pri tem sta posebno pomembna prispevek in delo nevladnih organizacij, ki nam ves čas nastavljajo ogledalo in opozarjajo, kjer bi lahko bili še boljši. Nihče ne zmore vsega sam, nihče ni brez napak, zato si moramo prizadevati za učinkovitejšo delo, izmenjavo dobrih praks, obravnavo tudi primerov, kjer nismo bili uspešni, povečati oziroma vzpostaviti je treba programe za delo z nasilneži že v tistem trenutku, ko jim je, denimo, odrejen ukrep prepovedi približevanja.«
Ne nazadnje pa morajo tudi žrtve o svoji stiski spregovoriti, poudarja Tatjana Bobnar. Pomemben del pri ozaveščanju javnosti, da v današnjem svetu ne sme biti niti najmanjšega prostora za nasilje, pa imajo po besedah sogovornice tudi mediji.
