Tiskane izdaje
Ljubljana – »V celoti zanikam vse navedbe v obtožbi ,« je na začetku svojega zagovora pred okrožnim sodiščem zatrdil Boris Šuštar, ki je skupaj s še enajstimi obtoženci obtožen zlorab uradnega položaja ali uradnih pravic, pomoči pri kaznivih dejanjih in napeljevanja ter ponarejanja poslovnih listin. »Ni mi jasno, česa sem sploh obtožen, nikakor nisem znal izračunati, koliko denarja naj bi si protipravno pridobil, zato sploh ne vem, kako naj se branim.«
V nadaljevanju je povedal, da mu tožilstvo med drugim očita napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja. Kot je zatrdil, njegov podrejeni, takratni podsekretar v ministrstvu za gospodarstvo, nikoli ni bil obtožen, kaj šele obsojen za kakršno koli kaznivo dejanje, zato tudi on ne more biti obtožen napeljevanja. »Tožilstvo si je preprosto izmislilo dejanje, ki ga sploh ni bilo,« je dejal Boris Šuštar, »če sem česa kriv, potem sem kriv le tega, da sem podrejenega pripravil, da je državna sredstva slovenskim podjetjem razdelil v skladu z razpisnimi pogoji.« Kot je razložil, so prav vsa podjetja, ki so dobila nepovratna sredstva, izpolnila vse razpisne pogoje, poleg tega pa so jih porabila strogo namensko, kar sta pozneje ugotovila tako za nadzor pristojna komisija ministrstva za gospodarstvo kot tudi računsko sodišče.
Kot je dejal, je okrajno sodišče že v prejšnjem postopku ugotovilo, da je kot član komisije za dodelitev državnih sredstev opravil dejanja, ki jih je smel in moral storiti in bi do zlorabe pooblastil prišlo le, če svojih nalog ne bi opravil. Dodal je, da v letih 1998 in 1999 ni bil niti član niti predsednik razpisne komisije, zato tudi ni mogel z ničimer vplivati na njen izbor. Glede na zakon o splošnem upravnem postopku, ki je takrat veljal, pa kot državni sekretar tudi ni bil uradna oseba, ki na podlagi kazenskega zakonika edina lahko stori kaznivo dejanje zlorabe položaja.
Omenil je tudi razpis iz leta 2000, ko je bil predsednik razpisne komisije, in razložil, da so bila podjetja, ki so potem dobila državna sredstva, izbrana po strokovnih, matematičnih merilih, na katera ni bilo mogoče subjektivno vplivati, povrh vsega pa jih je celo izdelal zunanji strokovni sodelavec, ki sploh ni bil član razpisne komisije. Na koncu je še povedal, da sta z ženo Rozano v letih od 1991 do 2000 skupaj s poštenim delom ustvarila približno za pol milijona evrov premoženja in da imata za prav vsak evro verodostojen dokaz, od kod sta ga dobila. »Vse to premoženje je zdaj blokirano in tako rekoč nimam od česa živeti, najino življenje pa je uničeno,« je še dodal prvoobtoženi. Povedal je še, da zaradi slabih, predvsem pa ponižujočih izkušenj iz prejšnjih postopkov ne namerava odgovarjati na vprašanja senata in tožilstva, slednjemu pa je ob tem še svetoval, naj obtožbo proti njemu umakne.
Pred Borisom Šuštarjem sta se zagovarjala tudi Boštjan Šoba in Stanislav Droljc. Šoba je zelo podrobno razlagal posamezne posle in trdil, da je nedolžen. Kot je nekajkrat poudaril, so obtožbe, da je skupaj z direktorji posameznih slovenskih podjetij vse razvejene in zapletene posle opravljal zgolj zato, da bi omogočil Borisu Šuštarju pridobitev protipravne premoženjske koristi, naravnost absurdne in kot take prava sramota za tožilstvo in sodišče. Kot je povedal, mu tožilstvo očita, da je izdajal fiktivne račune podjetjem že celo leto pred tem, preden je Šuštar sploh postal državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo in leto dni pred razpisom za pridobitev nepovratnih državnih sredstev. » Biti bi moral pravi jasnovidec ali pa telepat, da bi videl v prihodnost in predvidel, da bo na mesto državnega sekretarja prišel prav Boris Šuštar,« je pripomnil.
Tožilcem je očital tudi nedoslednost in malomarnost. »V enem delu obtožbe najprej trdijo, da sem izstavljal račune za tržne analize, ki niso bile nikoli opravljene, nekaj strani naprej pa nenadoma ugotovijo, da so analize sicer bile opravljene, da pa je negotova njihova kakovost in zato tudi njihova cena,« je dejal Šoba.
Tudi Droljc je zatrdil, da se ne čuti krivega in pojasnil, da sta si bila s Šuštarjem takrat, ko naj bi ga napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, v laseh in sta se celo tožarila na sodišču. Zato je po njegovem bolj malo verjetno, da bi tesno sodelovala pri izbiranju podjetij, ki bi bila v zameno za dodelitev državnega denarja del pripravljena vrniti na Šuštarjeve zasebne račune. Šobo pa je, kot je zatrdil, spoznal šele precej pozneje. Odločno je zatrdil, da ni nikoli izdajal nobenih fiktivnih računov, da ni nikoli vplival na direktorje podjetij, da naj vrnejo del nepovratnih državnih sredstev in da ni nikoli vplival na nikogar, katera podjetja naj izbere na razpisu ministrstva za gospodarstvo.
Sojenje se bo s pregledovanjem listin in zaslišanjem prič nadaljevalo prihodnji teden.
Preberite v sobotnem tiskanem Delu.
