Tiskane izdaje
Ljubljana - Za dve leti in dva meseca je ljubljansko okrožno sodišče v zapor poslalo Marjana Kunca, ki se je s svojim pajdašem Jasminom Moletom izdajal za kriminalista, nato pa je dvojica izkoristila naivnost svojih žrtev in jih okradla. In čeprav je Kunc priznal krivdo za očitana kazniva dejanja, se je nato (neuspešno) pritožil na višje sodišče.
Ljubljančana Marjan Kunc in Jasmin Mole, prvi je star 41 let, drugi pa leto mlajši, sta že stara znanca policistov. Konec predlanskega leta pa so ju zalotili pri posebej predrznem početju, saj sta se na območju Policijske postaje Ljubljana Center izdajala za njihova kolega - v dveh primerih sta se namreč svojim žrtvam predstavila kot kriminalista, in sicer sta preprosto pozvonila na vratih in stanovalcem natvezila, da bosta opravila ogled kraja kaznivega dejanja.
V prvem primeru sta Kunc in Mole tako med »ogledom kraja kaznivega dejanja« ukradla več predmetov v skupni vrednosti 100 evrov, v drugem pa sta šla še dlje in jima je oškodovanca nekako uspelo prepričati, da jima mora izročiti mobilni telefon in denarnico ter celo, da je na bankomatu opravil dvig denarja in jima ga izročil. V obtožnici, ki jo je na Okrožno sodišče v Ljubljani vložilo tožilstvo, se je znašel še očitek o vlomni tatvini, ki sta jo zagrešila skupaj.
Tako Kunc kot Mole sta s tožilstvom sklenila sporazum o priznanju krivde in krivdo na sodišču tudi priznala. Kuncu so tako za vsako od kaznivih dejanj naložili devet mesecev zapora, Mole pa jo je odnesel precej bolje, saj mu je sodišče določilo kazen zapora v trajanju 11 mesecev s preizkusno dobo 3 let, torej pogojno kazen.
»Posebno predrzna tatvina«
A čeprav je Kunc krivdo priznal, je menil, da je na sodišču potegnil krajši konec, zato se je s svojo zagovornico Lucijo Kovač na takšno sodbo pritožil in predlagal razvaljevitev sodbe, spremembo pravne kvalifikacije kaznivih dejanj oziroma vsaj nižjo kazen od izrečene. Obramba je med drugim problematizirala dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče sledilo pravni kvalifikaciji državnega tožilstva, ki je obe kaznivi dejanji opredelilo kot veliko tatvino, izvršeno na posebno predrzen način, čeprav so med preiskavo obtoženemu očitali, da je s svojim ravnanjem poleg velike tatvine izpolnil tudi znake kaznivega dejanja lažnega izdajanja za uradno osebo. Obramba je sodišču očitala, da je tožilstvu neutemeljeno dovolilo spremeniti pravno kvalifikacijo na škodo obtoženega, čeprav je tožilstvo, kot je opozorilo višje sodišče, dejansko ravnalo v korist obtoženega.
Višje sodišče se je tako strinjalo, da je drzna tatvina primerna pravna kvalifikacija in pojasnilo, da je Kunc s predstavljanjem za kriminalista v prvem primeru pri oškodovancih vzbudil zaupanje, da so ju spustili v hišo, v drugem primeru pa je oškodovanec celo ubogal njegov ukaz in na bankomatu dvignil denar - izdajanje za uradno osebo je bilo tako vključeno v drugo kaznivo dejanje.
Odvetnica je poleg tega zatrjevala, da bi v tem primeru lahko govorili kvečjemu o majhni tatvini, saj vrednost ukradenih stvari ne dosega praga 500 evrov. Vendar je sodišče poudarilo, da njegovo ravnanje ne kaže, da si je hotel prilastiti le stvar majhne vrednosti - v prvem primeru sta tako prečesala vso hišo in odnesla vse vrednejše predmete, tudi denarnico, v drugem pa je znesek ukradenega nižji zgolj zato, ker je bančni avtomat zaradi preseženega dnevnega limita zavrnil nadaljnje izplačilo denarja (vrednost ukradenega telefona in gotovine je bila 457 evrov), kar sta »kriminalista« sicer zahtevala. Tudi pri vlomu, kjer sta odnesla denarnico s približno 500 evri, je po mnenju višjih sodnikov tako brezpredmetno zavzemanje za milejšo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.
Upoštevali le oteževalne okoliščine, olajševalnih pač ni
Neuspešen je bil Kunc tudi pri prepričevanju, da bi bila primernejša nižja kazen. Kunc je sodišču med drugim potožil celo, da je pri deljenju plena z Moletom dobil manjši delež, a so višji sodniki pojasnili, da sta svoje žrtve oškodovala s skupnim ravnanjem. Zagovornica pa je sodišče prve stopnje grajala tudi zato, ker je pri odmeri kazni upoštevalo le oteževalne okoliščine. »Temu je sicer pritrditi,« so menili višji sodniki, ki pa so ob tem poudarili, da celo odvetnica ni navedla nobene konkretne olajševalne okoliščine, ki naj bi jo sodišče upoštevalo, razen višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki pa je sodišče iz že obrazloženih razlogov ni štelo za olajševalno okoliščino. Prav tako Kuncu niso verjeli na besedo, da je navzkriž z zakonom prišel le, ker pač mora preživeti in ne, ker bi rad bogatel ali lagodno živel na račun drugih, in da sicer, kadar le ima možnost, dela.
Višji sodniki so načeloma tudi pritrdili obrambi, da Kunc pri svojih podvigih res ni uporabil fizične sile in koga poškodoval, a je to brezpredmetno, saj je bil obsojen za kaznivi dejanji drzne in vlomne tatvine, ki uporabo fizične sile tako ali tako izključujeta. Glede na vse so pritožbo zavrnili in potrdili sodbo sodišča prve stopnje. So pa Kunca ob upoštevanju premoženjskih razmer oprostili plačila vseh stroškov.
