Tošić priznal poznanstvo s Šarićem

Ljubljana - Potem ko so zagovorniki obtoženih v zadevi Balkanski bojevnik v torek drug za drugim podajali zahteve za izločitev po njihovem prepričanju nezakonitih dokazov, je senat tukajšnjih okrožnih sodnikov pod vodstvom sodnika Gorazda Fabjančiča po premisleku sklenil, da se sojenje nadaljuje z branjem obtožnice.

To je prebrala sama Blanka Žgajnar, vodja skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Po prebrani obtožnici se je pričakovano usul plaz ugovorov pravne narave, o katerih bo sodišče odločalo pozneje.

Zaradi tega so do besede vendarle prišli prvi štirje obtoženci, ki so vpletenost v hudodelsko kriminalno združbo odločno zanikali.

Od navedb tožilstva, tako vztrajajo, drži le to, da nekatere izmed soobtoženih ali kako drugače omenjenih v obtožnici poznajo.

Tožilka Blanka Žgajnar je prebrala, da so obtoženi najmanj v letih 2008 in 2009 v dobro organizirani hierarhični hudodelski združbi, katere vodja je bil menda Dragan Tošić, v vnaprej natančno določenih vlogah posameznikov na območje Italije iz držav Južne Amerike in Južne Afrike prenašali večje količine prepovedanega mamila kokain.

Beli prah so po prepričanju tožilstva sprva skladiščili v italijanskih pristaniških mestih, nato pa zaradi nadaljnje prodaje prenesli v najeta stanovanja.

Na kratko so bile vloge naslednje: sam vrh slovenske združbe (ta je bila le del mednarodne, katere vodja je Srb Darko Šarić) je domnevno vodil Tošić, odgovorna za povezave med organizatorji sta menda bila Robert Šabić in Boštjan Kopčić, tako imenovani varuhi prepovedanega mamila ali kako drugače vpleteni v nečedne posle so bili še Jakob Remškar, Dragan Beljkaš, Anes Selman, Peter Khermayer, Marko Bublić, Dejan Zupan, brata Miralem in Mirzet Lucević ter Đemali Mandjuka.

Ponarejeno dokumentacijo in potrebna vozila - tako obtožba - pa je za del poslov pridobivala Sandra Udrih. Formalnosti sta menda urejala še Valter Abramović in Tadej Poljak, medtem ko sta Suzana Remškar in Zdenka Kondić skrbeli predvsem za komunikacijo in pretok podatkov.

Da je Kondićeva skrbela tudi za nabavo ponarejenih osebnih listin, so našli dokaze med hišno preiskavo, kjer so zasegli fotografije članov hudodelske združbe, med drugim fotografijo Darka Šarića.

»Vse obtožbe proti meni so neutemeljene in neresnične,« je dobro uro trajajoč zagovor začel prvoobtoženi Tošić. Vse skupaj je označil za medijsko linčanje in diskriminacijo, ki je posledica neupravičenih obtožb. Zato o oprostilni sodbi ne dvomi.

Zanika, da bi bil član hudodelske združbe, na obtožbe tožilstva, kjer se sprašujejo o njegovem bajnem premoženju, pa odgovarja, da je vse ustvaril s trdnim delom. Večkrat se je obregnil ob italijanski del preiskave, kjer ga imenujejo Il Calvo, in vztrajal, da italijanski organi nikjer ne trdijo, da je to prav on. Ta podatek, tako je prepričan, so jim postregli slovenski varuhi pregona, ko so ga zvlekli v to zgodbo.

V Afriko po divjad, ne po kokain

Precej ljudi, ki so omenjeni v obtožnici, ne pozna, priznal pa je, da pozna Darka Šarića, a le kot uspešnega poslovneža, za katerega še zdaleč ni slutil, da se domnevno ukvarja z nelegalnimi posli. Čeprav z njim nikoli ni sodeloval, se zaveda, da je že poznanstvo vzrok za insinuacije in obtožbe. »Zaradi nesmislov in zmot že leto dni sedim v priporu,« je še dejal in dodal, da na vprašanja ne bo odgovarjal. Enaki taktiki so sledili tudi preostali trije zaslišani.

Kratek v zagovoru je bil Beljkaš, ki očitke prav tako zanika. Priznal je le, da je bil v Braziliji, a je tam »športal«, ne pa se ukvarjal s kokainskimi posli, kar trdi tožilstvo. Tudi ugotovitve računalniških forenzikov, ti so namreč pri pregledu trdega diska ugotovili, da je na svetovnem spletu spremljal pot ene od ladij, je označil za neresnične.

Remškar je potrdil poznanstvo s Tošićem, saj so družinski prijatelji. Odločno pa je zanikal, da bi ga on poslal v Južno Afriko. Tja je večkrat odhajal na lastno željo, saj je strasten lovec, tam pa je bil zanj pravi raj. Na črni celini ni najemal nobenih skladišč, niti ni čakal ladje, temveč je samo prežal na divjad, bi na kratko lahko povzeli njegov zagovor.

Da je živel običajno družinsko življenje, je dejal Mirzet Lucević, ki je, kot piše v obtožnici, med drugim prav z Remškarjem odletel v Južno Afriko. O nenavadnih telefonskih pogovorih, ki so jih prestregli preiskovalci, je rekel, da se je s soobtoženim pogovarjal o nakupu hiše v Bizoviku, ne pa o mamilih.

Ta del zagovora se je povsem ujemal s Tošićevimi navedbami. Zanimivo pa je, da je kupoval hišo in v tistem času odšel še na oddih v Afriko, iz obtožnice pa je mogoče prebrati, da je bil v času aretacije zaposlen v čistilnem servisu s plačo komaj 450 evrov na mesec.