Tragični nesreči bi se v Fenolitu lahko izognili

Ljubljana – Tukajšnji višji sodniki so se v celoti strinjali z okrožno sodnico Dejano Fekonja, ki je zaradi tragične delovne nesreče v borovniškem kemičnem podjetju Fenolit na pogojno zaporno kazen obsodila Antona Suhadolnika. Obrambi s pritožbo ni uspelo, saj je drugostopenjsko sodišče ocenilo, da je odgovoren za smrt prijatelja in sodelavca Marka Šuštaršiča. Sodba je s tem postala pravnomočna.

Borovniški Fenolit se je v preteklosti večkrat znašel na straneh črne kronike, okrožna sodnica Dejana Fekonja pa je po končanem dokaznem postopku zaradi tragedije, ki se je zgodila 21. avgusta 2006, med obrazložitvijo sodbe celo navrgla, da je bilo v Fenolitu vse narobe.

Po njenem mnenju obtoženi Anton Suhadolnik ni bil edini, ki je kršil varnostne predpise, saj v podjetju očitno skoraj ni bilo človeka, ki bi upošteval predpise za varnost pri delu, ki so pomembni ob ravnanju s tako nevarno snovjo. Predvsem bi moral, meni sodnica, odgovornost nositi direktor, ki ni poskrbel, da bi bili delavci dovolj usposobljeni, da bi imeli ustrezno zaščitno opremo, da bi obstajal načrt za reševanje. A direktor na zatožno klop ni nikoli sedel.

Eden umrl, drugi hudo ranjen

Avgusta 2006 je med popravljanjem manjše napake na cevovodu destilacijske posode s fenolom ta nevarna snov brizgnila po dveh delavcih, Marko Šuštaršič (fenol mu je brizgnil v usta) je umrl, drugi je bil hudo ranjen. Po končani preiskavi je tožilstvo našlo dovolj razlogov za obtožbo zaradi ogrožanja varnosti pri delu. Na zatožni klopi se je znašel takratni vodja mehanične delavnice Anton Suhadolnik, ki ga je sodišče obsodilo na osem mesecev pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo dveh let.

Če tožilec Matej Peterca za njegova sodelavca Milana Markovića in Franca Molka ne bi umaknil obtožbe, bi sodišče odločalo tudi o morebitni njuni odgovornosti.

Marković je v hramu pravice sicer pojasnil, da je kapljalo iz cevovoda destilacijske posode, zato je Suhadolniku naročil, naj vzdrževalci to popravijo. Suhadolnik je naročil Molku, naj popravi tri ventile, sam pa je imel drugo nujno delo, je povedal. Molk je prva dva ventila zamenjal oziroma zatesnil, na tretjem pa je bila težava tako imenovana holandska matica. Ker je ni mogel zatesniti, je prosil Suhadolnika, naj mu dodeli pomoč, a ta naj bi mu odvrnil, da za to nima delavcev. Mimo je prišel Šuštaršič in se odzval prošnji sodelavca za pomoč, a to ga je stalo življenje, saj se je cev s fenolom snela.

Suhadolnik je v zagovoru povedal, da dela Molku ni odredil in da je to storil Marković, ter zanikal, da bi ga Molk obvestil o težavah s holandsko matico. Prvostopenjskega sodišča s tem ni prepričal, zato je spisal pritožbo. Vendar z njo ni uspel, saj so jo višji sodniki označili za neutemeljeno in potrdili obsodilno sodbo okrožnega sodišča.

Ne strinjajo se z obtoženčevo oceno, da njegovo ravnanje ne vsebuje znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu. Prav tako je bil neuspešen pri navedbah, da ga ni mogoče šteti za delodajalca. »Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na mnenje Inšpektorata RS za delo pravilno ugotovilo, da dejansko v vlogi delodajalca v smislu zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu nastopajo vsi, ki imajo kakorkoli podrejene delavce, za katere so odgovorni.« Višji sodniki še ugotavljajo, da bi se smrtnim poškodbam dalo izogniti, če bi oškodovanec med opravljanjem dela nosil zaščitno obleko in opremo. Obtoženi je po mnenju sodišča delo odredil, pri tem pa zanemaril predpisana zaščitna sredstva. Še več, med opravljanjem dela je videl, da delavec ni ustrezno zaščiten, in ga na to ni opozoril.

Ker obramba s pritožbo ni uspela, mora Suhadolnik nositi še stroške pritožbenega postopka.